Vloga umetnosti v družbi je jasna, ko vsi poznamo nadaljevanje naslova … smučarji so zraven, seveda!

Tokrat dajem na tapeto le enega “smučarja”, sebe.

Smučam, torej sem

Začeti smučati pri skoraj 48-ih je razburljivo, saj (še) znam biti kot otrok. Mati me je nedavno opomnila, da sem v otroštvu nehal smučati tudi zato, ker nam je nekdo vdrl v klet in ukradel vso smučarsko opremo. Kupiti novo je bilo drago in vse je ostalo pri nekaj prvih otroških napol smučarijah.

Vermont, kjer preživljam zimo 2021/22, nudi prave zimske pogoje za smučanje 4-5 mesecev v letu. Tako sem se odločil vreči v smučarsko pustolovščino in evo, sem pri dvanajstem dnevu alpskega smučanja in mi gre odlično! (Nabral sem tudi nekaj dni lahkotne turne smuke.)

Aplikacije mi omogočajo spremljanje smučarskega napredka, učim pa se tudi iz filmčkov, člankov in blogov, ki jih najdem na spletu. Knjiga iz leta 2003, ki jo berem, je sicer staromodna, a hkrati večna. Spominja me, da Newton nikoli ne bo nerelevanten, čeprav so ga Einstein, Bohr in drugi pomembno nadgradili. Prav tako ga ni pristnega filozofa, ki ne bi užival v Platonu, Aristotlu, Zoroastru in Budi. In ljubitelj smučanja se lahko uči od starih mojstrov. Klasika je pač klasika.

Nekateri ste na družabnih omrežjih že opazili, da imam fenomenalen navdih v navijačici Cynthiji, in imate prav, res mi nudi inspiracijo. Zlasti navdihujoča je, ko odbrzi pred menoj in ji komaj sledim. Je ena tistih, ki se je naučila smučati, ko je še komaj hodila. Smuče obvlada bolje, kot jaz pero.

To me prav lepo podpihuje. Ne mika me znati smučati kot drzni 22-letni free-stylerji, sem pa že poštekal, kako zvoziti carving zavoje po plavih strminah (oddrajsal pa sem tudi že kar nekaj črnih prog) in se peljati s hitrostjo do 70 km/h.

Več kot smučanje samo mi je ključno, kaj se učim za življenje kot tako. Šport je dragocen le, če me uri živeti bolje. Ali se učim, ali ne, ni odvisno od športa kot takega, ampak od mene kot takega.

Drseti, brzeti, zavijati in izbirati, kdaj je treba kaj. Videti je preprosto, a ni. Včasih bi rad samo zdrsel skozi kakšno situacijo, a me življenje prisili ovinkariti in trpeti. Drugič bi rad zavijal in podaljševal prekrasne trenutke, a me življenje prisili zdrseti skozi. Smučko je treba nastaviti tako, kot narekujejo strmina, sneg in led; pogum, mehkoba in strah.

Meje teorije in praksa

Metodičen pristop ni za vsakogar. Večina vrhunskih smučarjev se je začela učiti v zgodnjem otroštvu. Takrat jim teoretiziranje ne bi kaj dosti pomagalo. Triletni otrok se vrže na glavo, pade, se pobere, pade spet, se ne zmeni za to, se vrže spet … in se hitro nauči smučati bolje, kot se bom jah lahko sploh kdaj naučil.

Toliko otroka me je še, da se mečem na glavo, se zabavam in si postavljam nove izzive. Padel sem le dvakrat. Saj ne, da je hitrost pokazatelj kakovosti smučanja, pa vendar spremljam, kako hitro si upam. Dvanajsti dan je bila moja maksimalna hitrost 71 km/h, povprečna pa 25 km/h. Vse bolj samozavestno se spuščam tudi po črnih prograh. Največ, kar sem zmogel pred nekaj dnevi, je bilo 22 prog in skupno 11.000 metrov višinske razlike v petih urah.

Ko pomislim, da sem se še pred nekaj smučarskimi dnevi bal “strmin” na zelenih progah in okorno plužil po njih, takrat vem, kako neverjetno učljivo je človeško telo! Kot so vedeli že Rimljani: “Repetitio est mater studiorum.”

Kondicije imam k sreči na pretek iz drugih športov, prav tako koordinacije med nogami in trupom od jadranja na deski. Sledi vaja, vaja, vaja!

Razkoraka med filmčki in realnostjo nisem razumel, dokler enkrat ni padlo kar nekaj cm svežega snega in sem se zgodaj zjutraj naslednji dan spustil po sveže urejeni progi. Vse dni pred tem so bile razmere na domačem smučišču hudo ledene in mi ni bilo jasno, kako tile učitelji v filmčkih vse počno tako lahkotno, moji robniki pa ne grabijo za nobeno ceno. Naenkrat sem tudi jaz smučal normalno.

Vse prve dni mojega učenja so bile razmere res zahtevne in tudi domačini ne pomnijo, kdaj so bile proge tako ledene. Nekaj toplih deževnih dni je razmočilo in stopilo dokaj debelo decembrsko snežno preprogo, sledila je zmrzal in ustvarila 10 cm debele ledene plošče. Svež sneg, ki je sledil, se teh plošč ne oprime, pa tudi ko se jih, v nekaj dneh smučarji postrgajo ta novi sneg in smo spet na tisti isti ledeni plošči.

No, v takih razmerah se učim in vsi mi pravijo, da tisti, ki se naučijo smučati tu, na severovzhodu ZDA, z lahkoto smučajo kjer koli. Čez enajst dni grem za dva tedna v Colorado. Me prav zanima, če bo razlika res tako velika. Do takrat bom nabral še 10-15 ur smučanja na ledenih progah, da bo smuka na debelem mehkem snegu še toliko večje veselje. 🙂