Kaj sem, avtor, v resnici hotel povedati

Minilo je leto, kar je izšel moj roman Ljubezen 22, plagiat. Ker mi je v krvi esejistika in sem se preizkušal v pisanju romana, sem zgodbo povedal tako, kot najbolje znam: kot da bi jo šepetal prijatelju v zaupnem pogovoru, srčno, sočno, brez cenzure. S prijatelji sem knjigo tudi v resnici poglobljeno premasiral, preden je izšla. Izpilila jo je prijateljska inteligenca, priznam pa, da sem poskusil tudi z umetno, ker je pomembna junakinja v knjigi, toda kontroverzne teme, ki sem jo vabil zapletati in razpletati, je obravnavala tako generično in dolgočasno, da sem jo že kmalu črtal iz tima. Ostal sem pri prijateljski inteligenci in odlomke, v katerih nastopa umetna, stkal sam.

Večje invalidnosti in boleče točke so bile iztisnjene iz besedila kot mozolji, toda vozli v mišicah se niso dali, zato so postali moja orodja, bolečina je razpirala vsako naslednje poglavje in sem vrstico po vrstico dialoga pazljivo vgnetel okrog njih. Mohamed se je postavil na sveto mesto, lebdel je z oblaki nad goro, ki se je od nikoder naslikala pod njim. Odstavki so se povezovali kot skale, debla, slama in glina v hobitsko hiško na gori.

Hobitska hiška govori arhitekturno latovščino, zato je urbanistični pravopisci ne razumejo prav zlahka. Seveda razumejo besede, stavke, povedi … toda razmerja se ne ujemajo, tlorisi so neoprijemljivi, volumni neizmerljivi, ne ve se, kje se konča kuhinja in začne vrt. Taka hiša ne more dobiti gradbenega dovoljenja, saj niti kuhinjske mize in stolov nima! Ker se ne drži ne ustaljenih merskih enot ne kulturnega vernakularja, si najde občudovalce med romantiki, ki v sanjah bežijo iz zadušljivih mestnih spalnic v gobičaste pravljične hiške. Oglate standarde in normative kulturnih imperativov hočejo upogniti in pomečkati, da svetu zabičajo nazaj: »Le kako smo lahko zabredli v tako zabito dolgočasje?«

Moja hobitska hiška je sicer lična minimalistična stvaritev, vpeta v naravo, toda njene police se šibijo od knjig. V prostorih brez vogalov se srečujejo avantgardni neprilagojenci in nadgrajujejo najplemenitejše zamisli človeštva tako, da jim nudijo najboljše pogoje za organsko evolucijo. Negujejo jih brez vogalov, brez rezov in kalupov. Narobe bi jih bilo soditi po videzu, treba jih je pretipati pod obleko, kjer se napajajo iz razvejanih korenin davnih mitov, hkrati pa lističe poganjajo do najsodobnejših tehnoloških višav. Čeprav je vsaka hobitka neponovljiva in s stališča stroke osladna, tale moja stoji na univerzalnih načelih in govori jezik kozmolokalizma.

* * *

Ljubezen 22 ni nič manj in nič več kot pričevanje o rojevanju nove religije, ki jo, kako bi lahko bilo drugače, spočne ekscentrični norec, potem pa evangelij, zavit v tančico misterija, ponesejo v široko kongregacijo novopečeni apostoli. V Ljubezni 22 so »svetosti« prikazane take, kot so, presežno čudaške. Morala bi miniti desetletja, da bi goreči sledilci povišali vaške srajce v svetnike in karizmatičnega klovna v božjega sina, ker pa imamo pri roki umetno inteligenco, zadostuje že deset minut, da čudaštva spreobrnemo v čudodelstva – projicirana na zaupanja vredno vsakdanjost.

Literatura že dolgo ve, da originalnost najdemo v interpretaciji in perspektivi, pa je seme zgodbe lahko utrinek iz vsakdanjika anonimneža, ki brez posega umetnika ne bi zaznal transcendentnosti tega, kar ga je za hip presvetlilo. Ob taki zgodbi doživimo katarzo, ker je sveta, ne da bi bila mitificirana. Takšne izčiščene zgodbe ne moremo zlorabiti, da na njej zgradimo religijo. (Pa bi morda morali?)

Mitificirane pripovedi, torej temeljne knjige svetovnih religij, so vse po vrsti potvorjene, milijonkrat ponovljene in prepisane, skratka plagiati. A prav s tem je zorel njihov gravitas v glavah verne srenje. Gravitas, saj veste, tista davna vrlina resnobnosti, dostojanstvenosti, teže, ki je značilna za religiozne tekste in obredje. Duh obredov sloni na tonaliteti, poudarkih in prizivih. Novincu potemtakem, če zmore metaperspektivo in metapoštenost, pristoji, da vsak religijski obred označi kot kulten, saj natanko tak tudi je. To zmoremo videti v skoraj vsaki drugi tradiciji, le v svoji ne.

Ljubezen 22 popelje bralca v obredje enega povsem drugačnega kulta, junta. Tako drugačen je od vseh, ki jih pozna, da ga sme brez zadrege razglasiti za izmišljotino iz mavričnega zaboja z nalepko »New Age«. Ampak ko se protagonistova razmišljanja o juntu poglabljajo in prerastajo v simpatije, ko je logičnost razlag že strašljiva, se mora bralec odločiti, ali mu bo sledil. Če mu bo, bo izpadel trčen; če mu ne bo, bo izpadel trčen – ujetosti v začarani krog se izogne samo tako, da se mu prepusti.

* * *

Na najvišji ravni, ki se tiče literarnega sveta avtorjev, kritikov in založnikov, je Ljubezen 22 preboj pete stene, ki loči kritika od odra in publike. Med pisanjem mi je nad desnim ušesom visel hudiček in me hujskal k literarnim nespodobnostim: »Piši tako, kot veš, da jim ne bo všeč. Skrij najboljše plati besedila pred njimi tako, da jih zbodejo v strokovne tenkočutnosti; skrij jih tako, da jih izobesiš na plan in vedno pojdi meta!«

In sem ubogal.

Postavil sem se v čevlje uporabnika ChatGPT-ju, ki temu pametnemu orodju naroči, naj zanj sestavi roman iz naključnih odstavkov, izbranih iz klasikov svetovne literature, izjav sodobnih mislecev in vplivnežev, družbenih komentatorjev in vmes kakšnega karizmatičnega običajneža. Seveda mora potem te odlomke tako dobro zakamuflirati, da jih ni mogoče kar tako zlahka prepoznati.

Prvoosebni lok zgodbe sem skrajno poenostavil in postavil med desetletno Odisejevo potovanje in enodnevno Bloomovo – moja zgodba traja nekaj manj kot eno leto. V romanu tega ne povem, toda vse skupaj se začne na Bloomsday, 16. junija 2022. S tem že namigujem na dve deli z mojegaizbora klasikov, ševeč sledi …

Poskušal sem odlomke sestavljati z umetno inteligenco, pa so bili rezultati porazni (no, leta 2022, morda bi bilo danes bolje), zato sem originalne odlomke kar sam, ročno predelal v plagiate – dovolj so predrugačeni in zakamuflirani, da ne bi smeli biti očitni, a poznavalec bi moral pogosto zastriči z ušesi. Med odlomki je tudi na desetine prikritih citatov, pa tudi neposrednih verzov iz rock komadov, ki dodajajo namige.

Med vrsticami sprašujem tako povprečnega bralca kot učenega literarnega kritika: Ali je presežna vrednost klasičnih del svetovne literature intrinzična, ali pa je (tudi) sad interpretacije in kritiške propagande? Če potrebujemo kontekst, da prepoznamo presežnost motiva ali teme, navedka ali namiga, kaj šele daljšega odlomka, kaj to pove o zanesljivosti metodologije, na katero se opiramo, ko vrednotimo kakovost besedil? Moj namen je na vsaki strani, ne, v vsakem odstavku bralca izzvati, da podvomi vsaj v avtorja, po možnosti pa tudi vase. Zakaj? Zato, da se iztrga iz primeža standardov »kakovosti« in literarno izvrstnost sam loči od patetičnih, površnih, slabih kopij (t. j. plagiatov). Ljubezen 22, plagiat vsebuje 11 ezoteričnih kod za ezoterične bralce, a hkrati vsebuje 11 literarnih kod za literarne bralce, le da slednje kode niso niti podčrtane niti poudarjene.

Želel bi si, da bi ta moj »tendenčni newagevski priročnik« premlel kak detektiv in se dvignil skupaj z njim v metaperspektivnost. Potem bi zmogel prepoznati skrite kode ljubezni 22 celo v hobitskem literarnem vernakularju. Če ugank ne vidi, ali sem jih morda predobro skril? Je moj plagiat tako slab, da so originali neprepoznavni? je morda zato dober?

Če iz več sto mojstrovin pokradem malo tu malo tam, da ustvarim lastno skrpanko, ki je dovolj originalna, da v fragmentih vzbuja včasih milino, včasih odpor in okornosti nazadnje zgladi, ali je tak Frankenštajn spaka, ki naj roma v pozabo, ali pa si ga je treba zapomniti – če ne zaradi drugega, zato, da se ne bi ponovilo? Če so šivi na spojih neopazni, je to še plagiat, ali že original? Kaj pa tam, kjer so tako neorganski, da strašijo – ko dlan štrli iz rame ali penis iz kolena? Mi sme literarni kritik dovoliti, da mu odpora ne vzbujam brez jasne namere, čeprav s tem tvegam zmrdovanje in celo prezir? Vse to imam v mislih, ko pravim, da poskušam podreti peto steno. Je morda zoprno tudi to, da se v kritiškem dialogu pogovarjam sam s seboj, medtem ko mi hudiček za desnim ušesom ne da miru?

Ljubezen 22 skriva svoj karakter tako, da stripovsko splošči kompleksnosti in poudari kontraste. Trudi se zmotiti literarne sladokusce, ki še niso obupali od branja. Tiste, ki se prebijejo do konca, čaka v sklepnih poglavjih zadnji žebelj v krsti: sami so krivi za vse. Roman Ljubezen 22, plagiat je tak, kot je, zaradi zakonitosti današnje založniške dejavnosti in literarne stroke. Ukrasti, povzeti, prevesti in predelati z umetno inteligenco postaja standard. Kar je prezgoščeno, je treba razvodeneti; govoriti je treba v splošnem kulturnem vernakularju, dokler plagiat plagiata ne postane uspešnica. Moj roman pove zgodbo o prvi stopnji, o okornem izvirniku, ki si šele začenja utirati negotovo pot, da postane temeljni verski spis – zato ne more in ne sme biti uspešnica v času svojega nastanka. Obenem mora ostati živ in rasti v nove podobe sebe v neskončni verigi plagiatov.

Nihče ni videl prvega osnutka romana in ne more vedeti, ali je taka mojstrovina, o kakršni roman poroča, in ga je banalizirala šele umetna inteligenca (oz. moja lastna, ki se pretvarja, da je umetna). V vsakem primeru se končni izdelek bere tako, kot bi pričakovali, če bi ga krpala skupaj umetna inteligenca v letu 2022.

* * *

Ko se spustim stopnjo niže, k filozofski, ideološki, duhovni razsežnosti, se sprašujem, ali sem morda žalil Rumijevo modrost, ko sem jo izrazil z glasom avtomehanika. Sem se preveč na prvo žogo oprl na Flisarjevega Čarovnikovega vajenca in Kavelj-22 Josepha Hellerja? A bralci opazijo odlomke, prizore in aluzije, vezane na Iliado, Biblijo, Bhagavad-gito, daostične in islamske tekste? Ali se lahko vživijo v Jungovo simboliko v protagonistovih sanjah, prepoznajo vplive Thoreaujevega transcendentalizma in metamoderne umetnosti? So šli pobrskat po internetu, da preverijo, kaj neki je ta Franklinov junto, klub za vzajemno izboljševanje, ustanovljen leta 1727?

So prepoznavni duhovi Uliksesa, objavljenega 2. 2. 1922. Ljubezen 22 je, sto let pozneje, zasidrana v metamodernizmu – internetizirano in hollywoodificirano. Rožnati vibrator kot orodje za samoresetiranje namiguje na Vse povsod naenkrat. Zlomljen križni ključ je povlečen iz islamske eshatologije, kjer Jezus pride nazaj in zlomi križ (tj. uniči lažno krščanstvo).

Na mitski in religiozni ravni so Hellena, Hector, Apollo, chickadee in medved povezani s Homerjem in grško mitologijo: Hellena je božanska lepotica, a njena lepota zažari skozi brazgotine in duhovno pomiritev s sabo; Hector je največji bojevnik za Trojo, a tokrat je sam tisti, ki vnaša trojance v module umetne inteligence, kar se mu nazadnje maščuje; Apollo, Hectorjev zaščitnik, je bog glasbe, resnice, sonca in prerokovanja, ki nazadnje mora nekaj zažgati; chickadee je Feniks, ki samega sebe pokonča in se povrne v življenje kot priča poslednji sodbi; medved je Artemida, boginja pravične vojne, lova in živali, ki sega daleč v preteklost, v davne indo-evropske kulture; Artemidin brat dvojček je Apollo, zato se nazadnje mistično združita.

Aida namiguje na istoimenski lik iz Verdijeve opere, ki se žrtvuje za ljubezen; Akhim je islamski sodnik (Hakim); Aisha je Mohamedova najljubša žena ter pomembna verska avtoriteta po prerokovi smrti; Štirje Jezusi satirično orisujejo zmedo, ki jo povzroča razcepljenost krščanstva na pravoslavje, katoličanstvo, protestantizem in novodobna čudaštva (vključno z digitalnimi); George Marlowe združuje (saj veste kateri dve) slavni osebnosti v skrivnostni lik, ki sproži plaz plagiatorske distopije.

Kot že rečeno, sem včasih stavke, včasih odstavke, včasih prizore ipd. povzemal po drugih, včasih po antičnem Homerju, včasih po Homerju Simpsonu. Kot pravi slednji: »Neumnost nas je spravila v to zmešnjavo in neumnost nas bo spravila iz nje!« in »Želel bi si, da bi bil Bog živ, da to vidi.«

Naj citiram še Andyja Kaufmana: »Kaj je resnično? Kaj ni? To je to, kar počnem na svojih nastopih: preizkušam, kako se ljudje soočajo z realnostjo.« Ali še ena njegova: »Bolj, ko te sovražijo, bolje ti gre.« Ter, seveda: »Jaz sem odprta knjiga.« (Kar je tudi prizor v romanu, ko protagonist na mizi najde odprto knjigo Ljubezen 22.) Ob Kaufmanu je najlažje zamahniti z roko češ, da je bil zmešan, po drugi strani pa je buril duhove ravno zato, ker so ga gledalci predobro poznali in si niso mogli predstavljati, da bi lahko bil zmešan nenamerno.

V grških mitih se bogovi in ​​boginje vmešavajo v človeške zadeve, medtem ko v romanu Ljubezen 22, plagiat to počnejo moduli umetne inteligence. Odvisno od tega, kje stoji bralec, bo osrednje »modrosti« knjige dojemal različno: bodisi kot vzvišene resnice ali pa kot igrivo satiro današnje ezoterike. Meje so zabrisane, da preizkusijo bralčevo samozavedanje in preložijo nanj odgovornost za zrelo ločevanje med ciničnimi plehkostmi in iskreno globino.

* * *

Dolgo me je srbelo vse religiozne pojave tega sveta zliti v en sam kotel, primešati pest halucinogenih zeli in zvarek upariti, da hlapi streznijo misli vseh, ki jim prodre v nosnice. Brez šamanskega, tantričnega, čarovniškega razokvirjenja so religiozni sistemi impotentni in ne kastrirajo le človeškosti, ampak vse življenje. in to kar počez.

Ljubezen 22 je napisana kot skrpanka, saj so takšna vsa temeljna besedila svetovnih religij. Ker se zgleduje po njih, jim mora biti podobna. Kot mladeniča me je doletela častna naloga pretipkati izvirne rokopise prevoda Bhagavad-gite A. Č. Bhaktivedante Swamija. Prevod je že na drugem koraku doživel obupen učinek pokvarjenega telefona. Ni bilo stavka brez napak in manjkajočih sklicev. Šele uredniki in lektorji so besedilu dali rep in glavo ter naredili avtorja pismenega.

Ta izkušnja je v meni že vzbudila radovednost in sem se se poglobil v zgodovino nastanka Svetega pisma in Korana. Ni me presenetilo, ko sem spoznal, da sta prestala zelo podobne uredniške postopke, ampak tako davno, da se fundamentalisti med verniki lažje slepijo o večni, nespremenljivi naravi teh besedil. Brez samoslepljenja pristanemo pri nedvoumnosti, da smo »resnice« o sebi, Bogu in kozmosu povzeli iz plagiatov, ne iz originalov.

Svetnike, bogove in božje sinove, ki jih danes resnobno častimo v veličastnih stavbah, je rodila presnova usod nekih davnih mitificiranih osebnosti. Religije ne častijo originalov, častijo plagiate. Jezus, Sokrat, Buda in Mohamed, kot jih poznamo danes, so skrpanke, kakor so skrpanke njihovi nauki. Sami niso napisali ničesar, in če že so, je to le drobna kaplja v morju zajetnega religioznega opusa, ki so ga napisali drugi.

Kdor kritično bere svete spise svetovnih religij, ne more ne opaziti, da se preveč ukvarjajo sami s seboj, zoprno prozaični so, patetično duhovni in cinični do drugačnih z značilno aroganco. Verskim spisom vse to oproščamo, ker so civilizacijsko formativni; če jih ne bi bilo, nas ne bi bilo. Roman Ljubezen 22, plagiat zavzema prav takšno držo, da satirizira prav to normo odpuščanja: če kritični bralec ne more odpustiti Ljubezni 22 vsega, kar je našteto na začetku tega odstavka, je licemerski, če to odpušča »originalnim« svetim spisom.

Hkrati se Ljubezen 22 sprijazni s paradoksnim nasprotnim spoznanjem: da bi ljudje jemali resno nek ideološki in moralni sistem ter na njegovih temeljih, v duhovnem smislu, gradili kulturo, mora ta sistem prestati korenito predelavo in postati plagiat. Šele takrat lahko doseže gravitas, na katerem lahko zasnujemo obredje. Kulturni konstrukt nazadnje osmišlja samega sebe kot original in to dejanje je paradoksno pristno. Sebe in drug drugega lahko ljubimo le takšne, kot smo: kot frankenštajnske plagiate.

* * *

Pri koncu romana se mora bralec sam odločiti, kakšen status mu bo podelil. Je original ali plagiat? Odločitev je nemogoča, ker je zlitina obojega hkrati, toda obenem je vsako posebej, kot pri optični iluziji, v katerih vidimo bodisi raco ali zajca, ne pa obojega hkrati. Zavoljo optične iluzije sem se potrudil zradirati, kolikor se je le dalo, že večkrat omenjeni gravitas. To mi je bilo pomembno, da pričaram vtis spontanega, naivnega »originala«, preden ga polikajo strpni uredniki (ali kar jaz sam). Zapis je dnevniška beležka, poročilo, pričevanje in zbirka meditacij kot Thoreaujev Walden, poleg tega je tudi sokratski dialog o človeku, bogu in kozmosu, pa tudi te(hn)ološka sinteistična razprava.

Za »original« takšnega dela se spodobi, da je naturščik, ker ne želim, da bi mu pripisovali vrednost, kjer je nima. Raje bi, da bralec najde vrednost na stičnih točkah, kjer se prelije tekočina med posodo njegovega ušesa in moje svete domišljije. Rad bi, da opazi praznine, kjer vrednosti ni. Namerno je ni. Nalašč zato, da gre na živce literarnim sladokuscem.

Ljubezen 22 ne skriva teženj, da postane temeljno delo nove religije. Ker je to šele original, je pisano prvoosebno. Nič ni mišljeno resno, zato smemo besedilo razumeti točno takšno, kot je – in ga kot takega jemati resno. Izmikanje samemu sebi ima mistični namen – potegniti bralca iz luknje predvidljivosti. Če se besedilo izmika predsodkom svojega časa, sme le upati, da je pravilno predvidevalo, kakšni časi prihajajo in razsoditi med futurizmom in utopijo onstran stoletnih predsodkov sveta.

Kakor so se menjavali časi, so se menjavali predsodki. Od mnogih ducatov Jezusovih evangelijev, so novozavezni uredniki le štiri spustili v kanon. Stoletja kasneje so standardi in norme gravitasa postali ogrodje, na katerem stojijo krščanske doktrine; vrednote in resnice so izpeljanke, ki jih v izvirniku nikoli ni bilo. Uredniki so zgodbo prikrojili tako, da streže predsodkom aktualnega časa. Kanonizirano besedilo je stoletja ležalo pod nogami vernikov kot spomenik, nihče ga ni več ne bral ne razumel, resnice in vrednote so iz novih kalupov standardov in norm serijsko tiskali neki novi uredniki … in tako dalje vse do leta 2022, ko je križ prelomljen in spet zavarjen. No, vsaj v Ljubezni 22.

Da sem si lahko predstavljal takšen duhovni odmik, se si moral odgovoriti na vprašanje, kaj je bilo pred gravitasom. Bral sem Iliado, Sveto pismo, Koran, Avesto, Purane – in študije o njihovem nastanku. Bral sem Platona, Rumija, El-Bekhudija, Božansko komedijo, Uliksesa, Kavelj 22, Štoparski vodnik po galaksiji, Živalsko farmo, Podreditev, Nietzscheja, Hegla, Heidegerja … Vermeulena, Freinachta, Barda, Demberja, Rona Hubbarda, Josepha Smitha, Stražni stolp … (Zato se police v hobitski hiši šibijo od teže.)

Tri leta je trajalo, da se je na 360 strani romana izlilo 360 stopinj posnetka, kako nastaja veseli apokaliptični kult, ki v divjini Vermonta prerokuje (in preprečuje) konec sveta z umetno inteligenco tako, da njo in sebe uči dotika in orgazma. Za sveti spis se je spodobilo nekaj preroškosti, čeprav tale moj odkrito priznava, da laže. V prah legendarnih knjižnic zavite bukle si lahko privoščijo zavijati usodne prerokbe v gesla in uganke, v letu 2022 je edino, kar je zvenelo vsaj kolikor toliko resno, verjetnostni račun.

* * *

Nisem razočaran nad sprejemom romana Ljubezen 22, plagiat med bralci na splošno; roman počasi pronica v družbena tkiva. Navihani nasmehi in hudomušni komentarji v kultnem jeziku romana so dovolj, da se bralci prepoznajo med seboj. Neodzivnost literarnih kritikov mi je dejansko v ponos, saj so izpolnili moja pričakovanja. Pomagajo mi sestavljati metanarativno raven romana s podiranjem sten med stvarnostjo in umetnostjo tudi s takimi eseji, kot je tale. Naj to vedo ali ne, so junaki moje zgodbe.

Menim, da je v globaliziranem, pluralističnem svetu nerazsvetljeno negovati monokulturni literarni vernakular. Kultura spiralno raste tako, da se dviguje nadse vsakič, ko zaokroži in trči sama vase. Trk je znak, da je sama sebi v napoto in se mora umakniti. Lahko gre dol ali gor. Edina sprejemljiva smer je gor, kajti ko kultura skloni glavo, jo za vrat zagrabijo totalitarne sile. Ko gre gor, je ona tista, ki nadzira družbene patologije in jih postavlja na mesto, da ne bi one nje. Ta namig, da umetnost tvorno prispeva k uresničitvi utopije, se lahko zdi optimističen, toda v resnici je fatalističen; da se umetnost potrdi, ji kaj drugega ne preostane, saj se nepotrjena utopi v aktu izdaje same sebe. Umetnost mora vedno znova presegati samo sebe, da varuje človeka pred samim seboj, kadar postane neveren in nevaren, kar se rado zgodi, ko se preveč ukvarja sam s seboj.

Izjema je, ko ukvarjanje s samim sabo ponazarja dvigovanje v metaperspektivnost in se okrog narcisa dvigne toliko ogledal, da si ne more več uiti, pa naj stoji v vlogi lika, avtorja, bralca ali kritika. Jaz, avtor, se zaletavam v krogu sam vase, da se dvigujem v spirali sam nadse. To počnem po nareku hudička nad desnim ušesom, ki mi šepeta, naj nikar ne neham drezati v literarna gnezda, dokler mi ne posvetijo pozornosti. Šepeta, naj kar sam opravim njihovo delo in razčlenim svoj lastni roman, če že oni tega ne marajo ali ne morejo. Plagiat romana je že vključeval plagiat uvodne in spremne besede; zdaj, leto kasneje, sem napisal še plagiat kritike, ki roman na prvi stopnji poglobljeno obrazloži, na drugih stopnjah pa pride še kaj.

Ob pisanju mnenja o lastnem delu odkrivam nove plasti, ki jih doslej nisem opazil. Prav vsega se nisem domislil vnaprej, marsikaj se je zložilo na mesto po sreči in to kot detektiv odkrivam še sam. Branju svojega lastnega dela, razglabljanju in celo črpanju znanja iz njega pravim v samoironiji metabildungsroman. Če koga zamika, da mi očita obsedenost s samim seboj in celo narcizem, naj se spomni, da se ukvarjam s skrpanko, sestavljeno iz tujih idej, ki sem jih sam le zasukal po svoje v unikaten plagiat. Skratka, še vedno se učim od drugih, ne od sebe. S tem pa bi moralo biti vse v redu, mar ne?