Kako pošteno delati za pošten denar, ko je to vse prej kot mogoče brez vsaj malo “mutenja”?

Da lahko firma pošteno plača delavca, se mora nekje v shemi dogajati mutenje, drugače pač ne gre. In kadar mutenje ni nelegalno, to ne spremeni dejstva, da gre za mutenje. Če nič drugega, se mutenje dogaja s potnimi stroški, malicami, “študenstkim” delom ipd. Najvišja inštanca, državni aparat, je obsojena na mutenje, da zagotovi lastno delovanje. Seveda zakone postavi tako, da legalizira, kar pač mora.

Parametri ekonomije so fino nastavljeni, da ima večina poštenega naroda ravno prav denarja, da pride skozi mesec. Včasih malce bolj dostojno včasih malo manj. Stiska in posledično boj za preživetje sta nujna, da se matematična računica izide in da rast plač vedno za drobec zaostaja za inflacijo in da davki iztiskajo iz ljudstva toliko, kot je potrebno za nujne usluge države (infrastruktura, zdravstvo, izobraževanje, znanost itd.), za koristne usluge, ki niso preživitveno nujne (šport, temeljna birokracija, arhivi, turizem itd.), in brezkoristne usluge, ki predvsem podmazujejo koruptivno kolesje med elitami – med drugim s hiperbirokratizacijo.

Povprečnež nima druge izbire, kot da se vsaj malo znajde in tako ali drugače “muti”, da pride skozi z malo več, kot mu je ekonomski sistem sicer odredil. No, razen če je imel to srečo, da je malo več podedoval ali pa se znašel v res dobri službi. Pa še taki bolje pridejo skozi, če vsaj malo mutijo.

Veliki igralci mutijo na veliko, z milijoni, majhni igralci pa na malo, s stotinami evrčkov. Vsi sanjajo o priključku na pipico, ki prinaša reden mesečni pasivni dohodek, po možnosti neobdavčen. Ali pa vsaj visoko plačo za malo dela. Lepa nepremičnina gre nujno na Airbnb, medtem ko se družina stiska v garsonjeri, dokler ne zasluži malo več – in kupi še eno stanovanje, da ga da na AirBnB.

Namesto d.o.o. ali s.p. je bolje ustanoviti zavod ali društvo za izdajanje računov in se naučiti, kako z legalnim mutenjem priti do keša in se izogniti lovkam davčnih organov.

Karieristi so pripravljeni ciljati na najvišja, nesramno visoko plačana “delovna mesta” managerjev, vlagateljev, direktorjev ali megazvezdnikov estrade in športa. S tem sprejmejo pravila igre, ki veljajo znotraj elite: kulturo obnašanja, razkošen življenjski slog, izpostavljanje medijskim žarometom, prodajanje lastnega branda za reklame in srkanje še več denarja na svoj račun, še posebej pa upravljanje z nakopičenim bogastvom prek specializiranih agencij in skladov. Tu se dogaja blazno mutenje v nekih povsem drugih dimenzijah.

Za povprečneža je to nekaj povsem vesoljskega. Ampak tudi on mora, da ne bi izgubljal premoženja, vlagati. Ko ustvari viške, mu svetujejo, da se drži investicijskih shem. O tem ga poučujejo finančni guruji polnih ust nerazumljivih terminov in kratic, kot so diverzifikacija, volatilnost, S&P 500, BofA, ETF, TACO, BitMine … Odstotki so pozorno preračunani: koliko vložiti v nepremičnine, koliko v borze, koliko v zlato, koliko v kripto itd., da se po eni strani povečajo, ampak tudi stabilizirajo donosi z zmanjšanim tveganjem.

Če se greš te igre zares, moraš firmo, prek katere tako mutiš, seveda odpreti na Cipru ali Kajmanskih otokih, nikakor ne v davčno pogoltni državi z neskončno zapleteno birokracijo, kot je Slovenija. V taki državi kvečjemu kupuješ in gradiš razkošne nepremičninske projekte in lepo opereš bogastvo, ki bi sicer pasivno sedelo v davčni oazi. Gradiš seveda za premožne prijatelje, ne za povprečneže z neurjenim “stanovanjskim problemom”.

Povprečnež to morda vidi in ve, ampak njegova domišljija o vlaganju ne seže dlje kot do tolčenja po glavi, zakaj pred 10 leti ni kupil Bitcoina, se zakreditiral za tisto poceni sosedovo garsonjero ali vsaj kakšno unčo zlata.

V kapitalizmu je pač kapital glavni “delavec”, ki se kar množi, več ko ga imaš. Toda igralna miza je nagnjena in denar vedno oddrdra v isti kot vsakič, ko lastniki igralnice stresejo mizo. Seveda je takrat vedno kriv kakšen “objektivni” dejavnik, da je prišlo do krize in so stave izginile neznano kam. Začuda najbogatejši vedno iz krize pridejo še bogatejši. Vedo pač, kdaj in kako se bo miza zatresla.

Oni uporabljajo naša vlaganja za svoje velikanske igre mutenja. Tiste stotine evrčkov ali celo tisoče, ki predstavljajo naše donose, so za njih drobtinice. Seveda ti mešetarji z milijoni nimajo moralnega mačka, ker igrajo povsem drugo igro kot mi in v tej njihovi igri ni milosti do ljudstva. Njihova vlaganja so vedno varna, ker vedo, da bodo vlade pokrpale škodo, ko se ekonomiji kolcne in začasno kolapsira.

Imeti preveč je nujno, da sploh lahko sedeš za isto mizo z njimi. Kako prideš do preveč, ni pomembno – ko si enkrat tam, protikorupcijski uradi in sodišča ne sežejo do tebe. Vedno se lahko izmažeš. Del te igre so namreč pravne elitne, ki poberejo zajeten kos korupcijske pogače, da se lahko igra elit nadaljuje in oni poznajo umazane trike, prodajajo pa jih seveda samo za mastne denarce.

Da si lahko to privoščiš, seveda moraš imeti preveč. Pred večjimi od sebe moraš vedno poklekniti, ker te lahko vedno postavijo na svoje mesto s kakšnim grozljivim medijskim škandalom. In oni imajo dostop do najbolj elitnih odvetnikov, ki poznajo najbolj skrivnostne trike in so najbolj moralno fleksibilni.

Z njihove perspektive je pošteno delo za pošten denar čista naivnost. Tako se ne da dostojno živeti. Ekonomski sistem ni nastavljen, da bi stregel poštenju. No, na neposredni tržni ravni že, kajti z neposredno prevaro poslovnež izgubi zaupanje, zato se pač mora držati danih obljub, da ostane v igri. Ampak izven tega načela lahko izbira med asortimanom vzvodov sistemskega, legalnega, odprtega mutenja in tistimi, ki se jih počne na skrivaj, čeprav vsi vedo zanje in se jih poslužujejo. Odvisno od tega, kje v hierarhiji stoji, mu je na voljo več ali manj vzvodov mutenja.

To ne pomeni, da popolnoma vsi aktivno mutijo. So tudi taki, ki imajo srečo, da živijo lagodno in brezskrbno, ne da bi morali prav dosti delati. Taki uživajo v stranskih učinkih nekakšnega mutenja nekje v sistemu, tudi če sami tega neposredno ne počnejo. Pred 20 leti sem na Portugalskem spoznal Angleža in ga vprašal: “What do you do for living?” Odvrnil je: “I have a flat in London.” Z najemnino je služil tako veliko, da je bil na Portugalskem car.

Pravni sistem mora mutenju gledati skozi prste, ker če bi mu namesto tega stopil na prste, bi se hišica iz kart v trenutku sesula. Enkrat se seveda bo, maske bodo padle. No, in takrat se bo začelo mutenje na nož, surovo, direktno, brez hlinjene prijaznosti. Mutimo, torej, naprej vsak po svoje na svoji ravni, glejmo si skozi prste in uživajmo, dokler traja …