Čemu bi delal na njivi, ko zame dosti bolje dela denar?

Cena zlata se med leti 1934 in 1970 ni premaknila. Zlato je bilo sidro globalne ekonomske stabilnosti. Ko sta se dolar in zlato razšla, je ekonomija poletela v turbulentne oblake.

Cena žita že celo stoletje vztrajno pada v primerjavi z vsem ostalim. Žito je marsikje temeljno živilo. Industrializacija kmetijstva je zbila ceno žita in ubila majhnega kmeta. Majhne kmetije so vso zgodovino hranile človeštvo in ohranjale kulturno identiteto pokrajine. Stabilizirale so celotno družbo s svojo prizemljenostjo.

Tudi industrijski kmet je po svoje prizemljen, ampak manj odgovarja zemlji kot borzi in parlamentu, kjer se mešetari s surovinami in viri z investicijami in derivati.

Ekonomija se igra s stavami. Negotovost je donosnejša kot stabilnost. Nekako tako je, kot da iz tankerja izpraznite balast, ga brez sidra pošljete v nevihto in služite s stavami, ali mu bo uspelo ali ne. V ekonomiji bo nekdo zmagal v vsakem primeru, zaslužki bodo bajni. Enako bo nekdo zmagal v vojni in koval bajne zaslužke.

Zaslužek od njive nikoli ne more prinašati 8-, 10-, 15-odstotnih letnih donosov. Rast cene zemljišč je slaba uteha. Obsežne subvencije pa so marsikdaj bolj potuha kot resnična spodbuda. Še posebej ko v paketu z njimi pridejo debeli svežnji birokracije.

Kmetje zapuščajo idilične vasice, da se vanje naseljujejo borzni zmagovalci in s svojimi mastnimi donosi gradijo ekskluzivne resorte za petične elite z vrhunskimi, butičnimi turističnimi produkti. Na podeželje gredo po novem lahko le tisti, ki si to lahko privoščijo. Ostali se morajo stiskati v vse dražjih mestnih stanovanjih v obrobnih četrtih, kajti centri so postali turistične molzne krave.

Kmetu ne preostane drugega, kot da še sam postane hibrid. Našminka kmetijo s pridevniki, kot so ekološka, turistična, domača, pridobi certifikat ali dva, oblikuje brand, postavi spletno stran, predela hlev v hostel, kozolec v kavarnico, zaposli ekipo za recepcijo, kuhinjo, marketing, projektno vodenje in se pohvali s ponudbo »od vil do vilic«, ki jo seveda sofinancira EU. Še sprehod po gozdu in skok v lokalno rečico postane turistični produkt.

Prostituiranje vsega se dogaja skozi invazivni prostiturizem. O tem sem že pisal, zdaj se sprašujem, kaj in kako bo s kmeti, ki (še!) hočejo kmetovati.

Možnosti so, a treba se je znajti. Na zemljo rine tudi kar nekaj mladih navdušencev, ker jih duši mestni trušč. Nekateri se dobro znajdejo in postanejo moderni kmetje, ki povezujejo tradicionalno in inovativno kmetovanje in vrtičkarstvo za kar spodobno stopnjo samooskrbe – ob hibridni ponudbi, opisani v prejšnjem odstavku, seveda. Nekateri zmorejo s prodajo celo zaslužiti dovolj za preživetje. So tudi taki, ki se znajdejo kako drugače, z nekmetijsko dejavnostjo. Mnogi pa obupajo in opustijo nadobudne sanje in se »znajdejo« nazaj v mestu.

Zaveza zemlji ni kar tako. Je dobesedno zaveza. Je znoj in skrb, solze po toči in radost ob dobri letini, ko se vse poklopi. Je samoodgovornost, ker veš, da boš nekako že tudi, če se vse okrog tebe sesuje. Zaveza zemlji je odrekanje, a tudi blagoslov osrediščenosti. Je skromnost, ki za sabo potegne posebno bogastvo, ki se ga ne da kupiti z denarjem.

Vedno, ko se svet sesuva, preživetje družbe nosijo na svojih plečih kmetje. Mnogi meščani so takrat, hočeš, nočeš, prisiljeni sneti zlate prstane in izpostaviti nežne dlani žuljem. Nobene družbe nikoli ni bilo in nikoli ne bo brez korenin v svoji zemlji. Največje dejanje upora proti zblaznelim finančnim mehanizmom je zabosti vile v zemljo in zasaditi vrt.