Ne, pa ne boš!!
Kakšna blazna sreča! Ko se trpinčim, ko se izdajam, ko se morim, Ko si puščam kri, moje telo pravi: "Ne, pa ne boš!!" Vesolje je narejeno tako, da živim stlačen
Moj lunin obraz
Brez skrbi rastem tja, kamor me povabiš. Obrežeš me, da bolje obrodim. Ne pustiš mi krneti. Tvoja želja me ustvarja. Trava mi podarja svoj vonj, ko jo pomendram z utrujeno
Kako naj ti povem …
Ob surovi resnici se ne znam obrniti v nebo, moj pogled je uprt v ekran, brez njega v tla. Tam je vse sijajno, tam ne grizejo nevihte in žled, tam
Tu še nismo bili
Bil je tak oblačen dan, težek, siv, uscan, usran, vi v zaroti proti nam, mi v protestu proti vam. Za prekletstvo iz neba več ne rabimo Boga. Ah, kjer smo
Potrpljenje svetlobe
Lahko se trudimo na silo omejiti temo, ali pa podremo stene in spustimo noter luč neba. Lahko poskusimo ustaviti neumne, ali pa pospešimo razsvetljevanje prav vseh ljudi. Ne le, da
Panta rei
Življenje ni stvar izbire. Doleti nas, kot pogled doleti oko in kot lepota zmeša duha. Zgodi se, kot meglica v dolini in let kometa čez nočno nebo. Vse to zame
Do dna
V požaru vdihnem hladno sapo, s fatamorgano žejo potešim. Vino v grlu, moja treznost, megla me razjasni. Skelenje srca kupčka orehe, decembrska zarja komarje prebuja. "Jei!" pravi bohotna neznanka, ko
Brez zrna pameti
Drobijo nas valovi in vetrovi, vse sipine v puščavi smo, vse plaže Atlantika. Ležim tam, zrno med zrni, poslušam vznesenost peskovnika: "Oh, zrno izvorno, hvala, da seme si našega svetišča
Trni na trne imuni
Po prebujanju osebnega junaštva sem vedno introspektiven. Presnavljam izkušnjo, premlevam spoznanja, preverjam, ali je vse bilo resnično, ali pa samo sanje. Na “Junaka” se rad pripravljam vsaj dva dni, po
Predolgo traja, da se zbudiš
Zakaj ni poplave v parlamentu, Požara pod strehami mogotcev? Velikega potresa, da razmahne razpoke na plastičnem ščitu spečih garačev? Debele kaplje znoja zalivajo semena votle smrti vseh nas, votle smrti veneče solate; na ekranih