Za celoten članek pokukajte ta mesec v revijo Aura, spodaj je le nekaj iskric za pokušino 🙂

Ljudje smo čudna bitja. Ne vemo, kdo smo. To je nadvse nenavadna lastnost najbistrejše življenjske vrste na planetu. Le mi se sprašujemo, zakaj smo tukaj, kam gremo in kdo pravzaprav smo. Mi se edini zavedamo, da smo, in hkrati edini ne vemo, kaj smo. Čudno, kajne? Kako to, da se na milijone drugih življenjskih vrst ne ubada s tem vprašanjem? One preprosto so, kakor le zmorejo dobro, in jim ni mar, kaj si drugi mislijo o tem.

 

Kako vam je zares ime?

Začnimo na začetku, pri imenu. Tu se začne uvajanje človeka v splet begajočih identitet. Izbira imena je za starše včasih veselje, včasih breme, včasih se jim posreči, včasih tudi ne. Nekateri prepustijo to nalogo botrom, drugi se odločijo za ime kakega od prednikov, tretji sledijo modnim muham, četrti se oprejo na numerologijo …

Največji problem je togost, s katero današnja družba dojema imena. Sistem, v katerem povezujemo identiteto posameznika od rojstva do smrti z izključno enim imenom ali nizom imen, je birokratski in neživljenjski.

…

Kaj je tako našega v nečem, česar se niti ne zavedamo, čemur ne razumemo ne smisla ne namena? Kako lahko temu rečemo naše, če sploh ni v nas, saj je le niz črk na dokumentu?! Družinske vrednote zagovarjamo, čeprav smo odtujeni od njihovega bistva. Če bi jih zares razumeli, bi jih znali prilagoditi času in okoliščinam, ne pa jih le slepo ponavljati …

… kot v zgodbi o deklici, ki jo mama nauči, da je treba hrenovkam odrezati končke, preden jih speče. Deklica gre poiskat razlog pri vseh članih družine, a nihče ne ve, zakaj. Nazadnje gre v dom za ostarele vprašat prababico. Ta se zdrzne in reče: »Mar še vedno niste kupili večje ponvice?!«

…

»Usmerjena« identiteta

Videli smo, kako dobimo ime, ki nam nič ne pomeni. Malo kasneje nas v vrtcu in osnovni šoli pomešajo z vsemi ostalimi in nas socializirajo kot enake. Po desetletju vkalupljanja v enakost (vsi se moramo učiti iste predmete), od nas pričakujejo odločitev za nekoliko ožje izobraževanje na srednji šoli, zatem še ožje izobraževanje na visoki šoli in (za nekatere) še ožji podiplomski študij. Temu se reče usmerjeno izobraževanje, rezultat je poklicna identiteta posameznika.

Poklic je podlaga za pridobitev službe. Šele tu se pokaže pravi namen izobraževalnega sistema: pripravlja nas na to, da hodimo v službo! Da pa bi sploh hoteli hoditi v službo, ne smemo vedeti, kdo zares smo.

V sedanjem sistemu poklicni identiteti sledi še položaj: vodja proizvodnje, oblikovalka, samostojni avtoprevoznik, komercialist, direktor oddelka. Šele to so »indijanska« imena sodobne družbe. Edini problem je, da je okrog nas toliko drugih avtoprevoznikov, komercialistov in direktorjev, da ta naziv nima nobenega izključno našega pomena. Ne opredeljuje nas kot edinstvenega posameznika, ampak le kot pripadnika nekega »sloja«; izgubljeni v množici se spet sprašujemo, kdo pravzaprav smo?

…

Če bi ljudje vedeli, kdo dejansko so, bi bila vsa delovna mesta prazna. In zavod za zaposlovanje prav tako. Delali bi osebno usmerjeno – v prvi vrsti zase in živo skupnost, s katero simbiotsko sobivajo, za umetno ustvarjeni sistem pa le toliko, kolikor je res potrebno.

…

Bušman bolje ve, kdo je, ker ni obdan z umetnimi identifikacijami. Preprosto je del narave, svojo identiteto potrjuje s svojimi dejanji v neposrednem stiku z živim okoljem. Sodobni ljudje nimamo identitete, ki bi bila neodvisna od globalne mreže parazitskih identitet. Namesto, da bi nas številna imena povezovala z življenjem, nas od njega oddaljujejo.

…

Grozna resnica je, da je kulturo malone nemogoče spremeniti s še tako neizpodbitnimi argumenti, zlahka pa z nasiljem, ustrahovanjem in nesrečami. To potrdi pogled v katero koli zgodovinsko obdobje. Sydney Smith je lepo rekel: »Nikoli ne poskušaj razumsko prepričati človeka, da opusti svoj predsodek. Niso ga razumsko prepričali, da ga sprejme, zato ga ne moreš razumsko prepričati, da ga opusti.«

Smejoči se človek

Članek v reviji lahko nagovori razum bralca, lahko se dotakne tudi podzavesti, ne more pa človeka preobraziti. Toda ker je zavest edini vzvod preobrazbe, je ozaveščanje o psihosocialnih mehanizmih nujna podlaga spremembam. Potem je potrebna samo še iskra in preobrazba se vname kot kres.

Praktičen rezultat vedenja o sebi je, da takrat ste, kar zares ste, tudi če svoje identitete ne zmorete izraziti z besedami. … V mrtvem svetu »živimo« kot aparati, ne kot ljudje. Svoje identitete ne moremo zares doživljati, saj smo obdani z mrtvimi predmeti in se identificiramo z mrtvimi nazivi.

Izhod iz tega zapora ni daleč v prostoru in času; izhod je le tukaj in zdaj – v sproščenem, iskrenem smehu. … Ne smejo me jemati resno, zato tudi sam sebe ne smem jemati resno.

Tako ljudje name ne bodo mogli lepiti svojih strahov, želja in travm. Postal bom Homo ridens, smejoči se človek – eno s tem, kar sem. Morda za druge hihitavi blaznež, a saj pravijo, da je med genijem in norcem težko ločiti. Če se mi bodo smejali, se bom smejal nazaj. Morda nas bo vsesplošni krohot predramil iz tiste prave blaznosti: nezavedanja o tem, kdo sploh smo.

Naj si za zaključek sposodim misel modrega Ramane Maharšija, ki pravi takole:

Identiteta

Ni je večje šale od te:

čeprav smo mi sami Realnost,
si želimo doseči Realnost.
Mislimo, da obstaja nekaj,
kar veže našo Realnost,
in da je to treba uničiti,
preden dosežemo Realnost.
Smešno!

Prišel bo dan, ko se boš
smejal svojim naporom.
Kar bo res tistega
dne, ko se boš smejal,
je res tudi zdaj.