Modrasov ugriz sem naredil koristen

Želiš vedeti, kaj je umetnost življenja, prijatelj? Vsebovana je v eni frazi: naredi trpljenje koristno.
– Henri F. Amiel

Redko kateri strah je tako razširjen po vseh kotičkih sveta kot strah pred kačami. Leden pogled in grozeča drža vitkega telesa sta hipnotična. Pred mnogimi leti sem se v Indiji povsem od blizu srečal s kobro in razumel srh, ki nam je skorajda v genih.

Doma v Sloveniji kače srečujem zelo pogosto, v poletnih mesecih jih vidim vsaj deset, če ne več. Do letos mi nobena ni naredila nič žalega. Opazoval sem že črnice med parjenjem, med goltanjem miši, med plenjenjem gnezda na drevesu, tu pa tam sem naletel tudi na modrasa; slepiče in beluške sem vlačil po rokah …

Doslej sem preživel ugrize in pike vsega mogočega, modrasa pa še ne. Poskušal sem najti kak dober zapis iz prve roke, pa ga nisem izsledil. Letos pa sem imel to čast, da me je mlada modrasinja blagoslovila s tremi poljubi in neprecenljivo osemtedensko »inicijacijo« v prav posebno izkušnjo.

Dan D

Ugriz se zgodil v petek, 20. junija 2014, nekaj čez 14. uro. Na travniku sem pobiral seme divje zraslega motovilca. Bežno je zaskelelo, da sem pogledal dol. S kotičkom očesa sem ujel trup in rep kakšnega pol metra dolge kače, sive z značilnim karirastim vzorcem na hrbtu. V hipu je izginila pod plahto, s katero so bile pokrite deske.

»Ah, modras!« sem izustil in pogledal stopalo. Luknjic je bilo šest.

»Trikrat je ugriznila, ajajaj!« sem sporočal mami, saj je bila v bližini.

Six little holes … triple bite!

Stopila sva še do vrta in se vrnila do avta, kjer so se že začeli pojavljati simptomi: blaga mrzličnost, slabost, utripanje ledvic in jeter, noga pa začuda niti ni ne vem kako bolela ali zatekala.

Slabost je naraščala. Nekajkrat sem se pokakal, povsem tekoče, malone sluzasto, potem pa še bruhal. Na poti do bolnišnice me je oblival hladen pot. Motil me je vsak tresljaj. Krč v trebušni votlini se je krepil.

V bolnišnici sem se že takoj po sprejemu izbruhal in izkakal do konca. Noga je utripala, najbolj pa sem čutil krčevito bolečino celotne trebušne votline in utripanje telesnih filtrov, jeter in ledvic.

Kar nekaj časa je trajalo, da so me namestili v intenzivno nego in mi končno dali protistrup. Učinkoval je zelo hitro. Trebuh me je nehal boleti, hotel sem piti, pa mi niso dali, češ da bi spet bruhal. Usta pa suha, povsem suha. Sčasoma so mi le dali vodo.

Spal sem dobro. Noga ni nič bolela, samo zatekala je.

Drugi dan

Tekom prvega in drugega dne so mi v žilo stočili dobra dva litra fiziološke raztopine, spil sem še dobra dva litra vode, toda lulal sem šele naslednji dan, pa še to prav malo. Noga je prvo noč nabrekala po mečih navzgor. Brez bolečine. Edino otrdela je bila in težka. Ob premikanju je bolelo, saj je bilo tkivo vse bolj občutljivo.

Ker se je oteklina širila, so mi dali še eno dozo protistrupa. Ne vem, ali je kaj pomagal, saj sem se že sicer počutil dobro. Krvna slika se je že takoj popravila in se vse do konca ni poslabšala.

Do konca dneva se je oteklina razširila že nad koleno.

Tretji dan

Po jutru na intenzivnem oddelku, so me preselili v običajno sobo. Noga je še naprej zatekala – vse do dimelj. Hotel sem že domov, pa je zdravnik rekel, da raje ne, da bi me še opazovali. Ta dan sem že veselo skakljal do WC-ja in nazaj. Na levo nogo nisem mogel stopiti, ker je bila napihnjena kot balon.

Rahlo utripajoča bolečina se je pojavila šele, ko sem nogo dalj časa držal spuščeno, zato sem se trudil temu izogibati. Na mestih, na katera sem se najbolj naslanjal med ležanjem – na gležnju, mečih in bedru so se pojavile lisaste modrice.

Zdravnik je prijateljici, ki je prišla na obisk, rekel, da sem tako zdrav, da me lahko kača ugrizne še dvakrat letos, pa mi ne bo hudega.

No photoshop … 🙂

Četrti dan

Po viziti ob 10. uri so prišli pome, da me odpeljejo iz bolnišnice. Juhu! Počutil sem se zelo dobro. Lahko sem celo stopil na levo nogo – pazljivo, šepajoče, pa vendar. Do avta sem hodil brez pomoči.

Doma sem se ves namazal z glino, ležal pol ure na golih tleh in se potem umil. Blaženo! Lahko sem celo malce hodil naokrog.

Izmeril sem obseg nog na vseh delih od gležnja do dimelj. V povprečju je bil obseg leve za 8 cm večji kot desne, ponekod pa tudi več kot 10 cm. Ocenil sem, da je moralo biti v nogi vsaj 4-5 litrov dodatne »tekočine«.

Pasalo mi je veliko piti – kar se je odražalo na »nočni posodi«, v kateri se je na dan nabralo med 5 in 6 litrov urina, precej temnega.

Bolečine v nogi ni bilo, razen ob dolgotrajnem ležanju v enem položaju in naglih gibih.

Peti dan

Oteklina je začela plahneti. Koleno je postalo prepoznavno! Lahko sem že rahko pokrčil nogo in jo skoraj povsem iztegnil. Hodil sem še lahko, a mi je bilo vse bolj neprijetno. Čutiti sem začel nenavadno skelenje s primesjo rahle vroče bolečine in mravljincev.

Razlagal sem si, da se začenja celjenje. Oteklina je na vseh delih upadla za kak centimeter. Proti večeru mi je bilo zelo neprijetno stopiti na nogo.

Šesti dan

Deževen dan mi je povzročal razlo zbadajoče bolečine, predstavljal sem si, da jih tako čutijo revmatiki ob spremembi vremena.

Oteklina je postopno plahnela. Še vedno sem veliko pil. Hrana mi je vse bolj teknila. Ko sem nogo spustil za nekaj časa, je v njej grozno boleče utripalo. Ko sem ležal, je bilo utripanje blago in nekako prijetno – kljub skeleči vroči bolečini, ki je tiho visela v ozadju.

Sedmi dan

Ko sem zjutral izmeril obseg leve noge, je bilo izboljšanje izjemno. Otekline je bilo od gležnja navzgor še povsem malo. Le gleženj in stopalo sta ta dan zoprno utripala – ob dolgotrajnem ležanju v istem položaju in ob poskusu hoje. Ko sem vstal, me je v nogi dobesedno zarezalo kot z mečem, zato sem jo brž dvignil ali legel nazaj. Pasalo mi je nogo držati nad nivojem srca.

V nartu in gležnju sem čutil res intenzivno dogajanje, pravo rekonstrukcijo. Po venah in limfnih kanalih sem zaznaval intenziven tok. Tudi površina modric se je krčila. Bezgavke po vsem telesu so bile bolj natečene kot vse dni doslej. Čez dan sem rahlo čutil tudi jetra in ledvice, a le za bežen odtenek tega, kar sem čutil takoj po ugrizu.

Ta dan sem bil dobesedno prisiljen preležati. Je pasalo. Še vedno sem nalulal skoraj 6 litrov na dan.

Osmi dan

Osmi dan je bog ustvaril rok in bolečina je vse hitreje pojenjala! Kako pa ne bi, ko sem ta dan na veliko igral kitaro, se po vseh štirih plazil do viseče mreže in stranišča, se sončil.

Gibljivost noge se je močno izboljšala. Uspelo mi je celo za silo čepeti na stranišču. Spuščanje noge je bilo še vedno sila neprijetno – z utripajočo bolečino v stopalu. Med ležanjem je bila bolečina minimalna.

Deveti dan

Bolečine praktično ni bilo več, prav tako ne otekline. Modrice so se zelo zmanjšale. Utripanje v spuščenem stopalu je še bilo prisotno, toda precej blažje in le ob povsem spuščenem stopalu.

Ko sem povsem iztegnil nogo, je pred iztegom nastopila rahla bolečina v mečih. Na otip praktično ni bilo več nobene občutljivosti.

Gleženj je bil še nekoliko trd, lesen, ko sem ga premikal, je bilo čutiti bolečino. Nisem zares mogel stopiti nanj – občutek je bil, kot da bo stopalo počilo od pritiska.

Preskočil sem zajtrk, dan prej tudi večerjo in jedel samo kosilo. Nalulal sem še vedno veliko.

Deseti dan

Sprememba od prejšnjega dne je bila precej subtilna. Hodil sem lahko ob palici. Pritisk v nogi je še precejšnji, čutiti pa je bilo olesenelost v stopalu, bolečine pa ni bilo veliko, razen ob hoji. Gibljivost je bila tako tako.

Zavoljo obiskov sem precej skakljal naokrog. Tudi do stranišča sem zmogel lažje kot dan prej.

Enajsti do šestnajsti dan

Še vedno nisem mogel hoditi sproščeno zavoljo bolečine v nogi. Večino časa sem preležal.

Izjemno mi je pomagalo plavanje. Plavat sem hodil mnoge dneve do morja. Nenavadno je bilo to, da je nadležna bolečina prešla na nart desnega stopala, takoj nad drugim in tretjim prstom.

Sedemnajsti do petindvajseti dan

Hoja je bila še zdaj bolj šepanje kot hoja, a se je stanje postopoma izboljševalo. Na poti v Nemčijo sem vozil avto in na konferenci samostojno hodil – vsak dan lažje. Zadnji dan konference sem zmogel celo plesati. Po plesu je bila noga razdražena in utrujena. Tudi tokrat sem se mnoge dneve odpravil do morja plavat. Zdaj sem pred plavanjem tudi tekel – vsakič več. Še vedno je bolj bolela desna noga. Na levi nogi se mi je začela luščiti koža.

Šestindvajseti do petintrideseti dan

Vse bolj sem preklapljal na običajen življenjski ritem. Tkivo je bilo na področju narta in gležnja še vedno otrdelo in rahlo zatečeno. Zadnji prizadeti del se je najpočasneje vračal v zdravo stanje. Še vedno je bila večja težava desna noga.

Šestintrideseti do šestinpetdeseti dan

Bolečina v desni nogi je vse bolj jenjala. Plavanje je najbolj pomagalo od vseh pripravkov, ki sem jih uporabljal. Okornost leve noge je bila še vedno prisotna, prav tako zategovanje kože, rahla lesenost in še prav malo otekline.

Tudi po osmih tednih leva noga ni povsem enaka, kot je bila, navkljub plavanju, občasni masaži in razgibavanju. Sprašujem se, koliko časa bo še potrebnega …

Katere pripomočke in metode sem uporabljal

– občasno hladne obkladke, tudi morsko vodo
– celo vrsto čajev (trpotec, rman, breza …)
– glineni obkladek
– bahove kapljice
– pegasti badelj, kapsule
– endogeno dihanje
– vizualizacijo »toplo-hladno-mravljinci«
– maklura v olju in alkoholu

Najpomembnejši je bil, seveda, velik notranji nasmeh in dobra volja.

Česa me je ugriz naučil?

Kot bosonogec bom odslej med hojo po naravi v vročih mesecih h gležnju privezoval zvonček, da me kače slišijo in se pravočasno umaknejo.

Pozoren bom, ko se bom v toplih mesecih gibal mimo kakršnih koli ponjav, plaht, kupov desk ipd.

Redno si bom jemal dopust, da ga ne bi spet dobil na silo!

Kače so izredno lepe in koristne živali. Še rajši jih imam kot prej.

Življenje ne bi smelo biti pot do groba z namenom, da tja prispemo varno, v ličnem in dobro ohranjenem telesu, temveč prej ob škripanju gum na ovinkih v oblakih dima, dodobra izžeti, povsem zdelani in glasno vzklikajoč: »Uau! Kakšna vožnja!«
— Hunter S. Thompson