“Kmetijstvo bo capljalo v razvoju in ljudje bodo lačni, dokler ne ustvarimo užitnih invazivk … naredimo solato, korenček in bučke tako žilave in samostojne kot najbolj žilavo travo.”
Ta misel me je prešinila, ko sem ves prejšnji teden poslušal klic zemlje in delal na vrtu. Zaraščene gredice je bilo treba osvoboditi pirnice, nadloge marsikaterega vrtnarja — ta trava zaduši vse nežne bilke, ki jih posadiš. Znebiš se je le tako, da kosiš, kosiš, kosiš … ali pa jo zastreš s kartoni. Čez nekaj let izgine in jo nadomestijo druge, prijaznejše trave.
Pirnica je ustvarjena, da preživi grobe poskuse izkoreninjenja. Ko jo puliš, se koreninice na pregibih trgajo, tako da je vedno kaj ostane v prsti. Nemogoče jo je vso populiti. bolje je bilo le na zaplatah, ki sem jih lani prekril s kartoni. Tam so korenine sprhnele, zemlja je bila rahla in sem gredice pripravil s prav malo truda.
Še naprej pa mi ni dalo miru vprašanje, kako to, da človeku v dolgih stoletjih ustvarjanja novih sort ni uspelo ustvariti užitne sorte, ki bi se zasajala sama in rasla bohotno brez naših posegov? In bi jo pravzprav bilo težko iztrebiti. Si predstavljate, da razmečete seme po travniku in čez dve leti tam rastejo paradižniki namesto trave — pa brez oranja in gnojenja, da se razumemo! Na drugem travniku krompir in pesa, v gozdu velikanske jablane, hruške in češnje kar same izpodrinejo smreke.
“Če agronomi, biologi in genski inženirji še ne ustvarjajo česa takega, potem ne delajo svojega dela!”
Ko sem to pomislil, sem med okopavanjem grede naletel na prijatelja deževnika. Ustavil sem se in spremljal, kako je svojo debelo rit počasi potegnil v tunelček, ki ga je ustvaril v zbiti ilovnati prsti. Eno najmehkejših, najnežnejših bitij se zmore prebiti skozi tako trda tla!
Nežnost zmehča vsako grobost, če si le vzame čas in tiho vztraja.
Tudi trava se prebija skozi tla najprej z nežnimi koreninicami, te šele kasneje otrdijo in olesenijo. Življenje je povsod enako — vse se začne z mehkobo in nežnostjo, kasneje pa otrdi in oleseni. Nazadnje dozori in potem opeša in se vrne v mehkobo, razkrojeno in voljno.
Mehko je hrana vsemu življenju — tudi nam, ljudem.
Ko iščemo hrano — za telo ali dušo — iščemo nežnost in mehkobo. Najboljše so mlade rastline, mlade živali, mladi cvetovi, mlada koža, mlada narava, mlade misli, mlade besede. Kar je pretrdo in žilavo, moramo zmehčati, da nas nahrani. Mlado je slastno.
Na zemlji se odvija ples,v katerem ena mehkoba požira drugo mehkobo, da postane trda. Vsaka življenjska vrsta mora del svojega podmladka prepustiti za hrano drugim vrstam. Tak je red narave.
Tiste vrste, ki tega ne storijo (ali zaradi človeških posegov v naravni red ne morejo storiti), povzročajo trpljenje in tudi same trpijo.
Človek ne bo nikoli del narave, dokler bo z umetno moralo varoval ves podmladek svoje vrste in mu ne dopuščal, da postane hrana nežnosti in mehkobi svojih bratov in sester. Te besede zvenijo okrutno le bolnemu, od narave odrezanemu duhu, le človeku, ki se je poistovetil z invazivnim značajem sedanje civilizacije in si ne dopušča v tem videti samouničevalno zablodo.
Kakor človek hlasta po nežnosti in mehkobi, po njej hlasta tudi vse drugo, kar živi. Ne moremo brez nje! Več, ko nas je, več nežnosti moramo vzgojiti na manj prostora. Mora biti bohotnejša, večja in mehkejša od najmehkejšega, kar najdemo v divjini.
Ljudje smo najsilovitejša invazivna vrsta na Zemlji. Postali smo ogromen olesenel konglomerat lakomnosti, ki izkoreninja vse drugo, kar je staro in zrelo, da tam gojimo deviško mladost za svojo pogoltnost. Silimo mladost, da raste hitreje, kot je zanjo naravno. Hkrati smo naravi iztrgali vso svojo mehkobo in jo zaščitili, da ja ne bi postala hrana čemu drugemu. Še lastnemu dreku ne pustimo, da postane hrana življenju!
Licemersko je zgražati se nad moškimi, ki posiljujejo mladoletnice, sede pred krožnikom, ne glede na to, kaj je na njem. Kajti danes je na praktično vseh krožnikih posilstvo — okusno pripravljeno, lično servirano, pa vendar posilstvo. Tudi sranje na vodnem stranišču je posilstvo, da o zavijanju vsega v plastiko in beton niti ne govorim.
Posiljevalci smo in pika. Če bi si hoteli zares oprati vest, bi morali zavestno razredčiti svoje vrste — nehati pretirano varovati lastne otroke in moralizirati. Morali bi se naučiti dopuščati smrt in posiljevanje in živeti s tem. Morali bi nehati biti invazivna vrsta in se znati prepustiti čeljustim močnejših od sebe.
Če tega ne bomo storili, bomo končali kot vsaka invazivna vrsta. Vsaki zajetni monokulturi narava prej ali slej naredi konec. To naredi z nežnostjo in mehkobo, potrpežljivo in kreativno. Nič ne bo izgubljeno! Slutim, da nam bo sledilo nekaj monumentalnega.
Del vesoljnega plesa smo. Končali bomo kot hrana nečemu veličastnemu. Nečemu mlademu, mehkemu in nežnemu. Neizogibno. Ne moremo pobegniti svoji usodi. Postarali smo se kot vrsta, čas je, da naredimo prostor mladosti in nežnosti.
Znanost bo morda nekoč res ustvarila invazivno solato in bučke, paradižnik in korenje, jablane in hruške … a zdaj se mi zdi, da bo s tem le pospešila naš konec. Zato še bolj navijam za to!
Na svojem vrtu pa ostajam potrpežljiv, ponižen in realen.
Sveže oblikovane gredice .. zadnjih 7 dni mojega življenja.
Prvo, kar delam, je, da zemlji vračam svojo mehkobo in nežnost — svoj drek. Dve leti sem čakal, da ga čarobna mikro-nežnost preobrazi v prvovrsten humus: črn, svež, dišeč, mlad in nežen.
Ko ga držim v dlaneh in vonjam na koncu kroga življenja, ne, na začetku kroga življenja, v njem vonjam svoje telo čez nekaj let. Vonjam okostenelo trdoto, potrpežljivo zmehčano v hrano življenju, dišečo, mlado in nežno. Nočem gniti v krsti! Nočem, da živost mojega telesa požrejo plameni! Vse zavoljo primitivne morale in predpotopnih strahov! Hočem postati hrana mladosti in nežnosti!
S to mislijo v glavi pulim pirnico naprej in pripravljam gredice mehkobi in nežnosti, ki bo postala moja hrana, kot bom jaz nekoč hrana nečemu mehkemu in nežnemu.
