Maj. Divji šparglji so na sporedu vsak drugi dan. Petsto devet gramov na kosilo. Naberem jih v šestindvajsetih minutah na sprehodu do vrta. Koliko stanejo v trgovini? Sto gramov je pet celih triinštirideset evrov. Mesečno pojem za štiristo štirinajst evrov špargljev. Bogat sem!

Februar. Kongres prostovoljstva. Povejo mi, da biti prostovoljec pomeni izražati notranje bogastvo. Prostovoljec si že s tremi urami prostovoljnega dela tedensko. Dotlej mi nihče ni povedal, da se temu, kar počnem že od devetnajstega leta, reče prostovoljstvo. Niti ne pomisliš, ko pa je tega povprečno triindvajset ur in sedemnajst minut na teden. Bogat sem!

Julij. Vroče je še, prijatelji pa se že vračajo v mestne pisarne in tožijo, ker dobijo le dva ali tri tedne dopusta. Nikoli nisem bil zaposlen, za denar delam nekaj ur na dan, kar me veseli, in zaslužim v povprečju enajst celih triinšestdeset evrov na uro. Dve uri in štiriindvajset minut dela na dan mi zadostuje za osemsto sedemintrideset evrov mesečno. Za lagodno življenje mi jih je dovolj dvesto dvanajst. Dopust si vzamem, kadar hočem. Če hočem, garam, če mi paše, lenarim. Bogat sem!

December. Vsi naokrog nakupujejo. Eni na potovanjih, drugi doma. Turistična agencija ponuja potovanje v Koebenhavn za šeststo devetindevetdeset evrov. Mene za deset dni odnese tja s prijatelji, pred božičem se vrnem. Na potovanju porabim skupno devetinsedemdeset evrov. Bogat sem!

Marec. Osemdeset ur tedensko delam za projekt Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Naporno? Izpolnjujoče! Ne zato, ker delam nekaj dobrodelnega, ampak zato, ker je vzdušje v projektu električno. Kdo je tako neumen, da ne bi želel biti del tako fantastičnega vzdušja? Nimam službe, nimam kreditov, nimam doma, nimam bolezni, bogat sem!

Oktober. Sreda zjutraj. Burja kodra morje ob izolski obali. Brez zadržkov se zapodim med valove z jadralno desko in uživam ves dan. Delo lahko pustim za zvečer, kar ga je. Bogat sem!

Januar. Na vrtu se slečem do nagega in prekopavam gredice. Sonce se upira v stene škarpe, naravni solarij, združen s fitnesom, pa še na svežem zraku. Glasbena spremljava je popolna tišina. Cena? Ni je. Bogat sem!

Avgust. Na vrtu je obilo zelenjave. Plačal sem jo z brezplačnim zimskim fitnesom. Krajša potovanja me morda popeljejo v Grčijo ali na Slovaško, morda na Finsko ali na Irsko ali kdo ve kam. K prijateljem. O ceni sploh ne razmišljam, ker se vedno najde način, kako priti tja. Tam je življenje deljenje. Bogat sem!

Junij. Odklop! Tavam po gozdovih. Spim na kupu listja. Strah pred žuželkami! Strah pred zvermi! Jem divje rastline. Pijem iz izvirov, iz potokov, pijem roso in dež. Ne govorim z nikomer. Pol dneva strmim v osir. Vse jutro opazujem hlapenje kapelj rose. Časa ni. Notranji nered se zlije z zunanjim. Brez filozofije, brez duhovnosti, brez besed. Strahu ni več. Najmočnejši človek je ta, ki stoji sam zase. Bogat sem!

November. Izdal bom knjigo za otroke. Nekoč sem slišal, da te izkušenega ne naredijo izkušnje, temveč dovzetnost za izkušnje. Lahko vidim sto sončnih zahodov, ne da bi izkusil enega samega. Ko pišem za otroke, mi po glavi roji le ena misel: ko ukinemo vzgajanje otrok po tekočem traku, bo tega zmožen vsak. Prej ko otroci prerasejo vzgojno posiljevanje, prej bodo zmožni doživeti svet, uživati v njem in ga zato spoštovati. Takrat bodo pogumno začeli spreminjati neumne zakone in tradicije. Najprej pri sebi. Takrat bodo kot svobodni ljudje nehali biti jetniki družbenih predsodkov in občutkov krivde, ker si upajo biti to, kar so. Sem to, kar sem. Bogat sem!

September. Obiščejo me prijatelji iz Finske. Kmalu zatem še par iz Nizozemske in Portugalske. Pa še kolesar iz Avstrije. In kup domačih prijateljev. Delimo si devet kvadratnih metrov prikolice, pet kvadratnih metrov šotora, tristo štiriinštirideset kvadratnih metrov vrta in neskončno prostranstvo narave, ki vse to obdaja. Življenje je deljenje. Bogat sem!

April. Pionirji navadno dolgo čakamo na priznanje za pogum in prizadevnost. Družba potrebuje veliko let, da prileze do točke, kjer smo bili pred prav toliko leti in dojame, kaj smo pravzaprav počeli. Zato pionirji ne pričakujemo priznanj. Če nas kako doleti, ga sprejmemo taki, kot smo. Bosi in s srfom v roki, z belo majico »ZA mano je VSE ČISTO« in sede po turško med množico veljakov. Čestitajo nam, hladno, uradno, z obveznim nasmeškom na obrazu, potem pa se potopijo v učene diskusije o umetnosti, politiki in novem NUK-u. Srečen sem, ker mi ni treba biti del te srenje in ker je v svetu velika družina, katere del imam čast biti. Vstanem, se poslovim od veljakov in pustim, da me objamejo prijatelji. Ne potrebujem priznanj, da bi vedel, da sem velik. Bogat sem!

Tako sposoben sem, da sem nezaposljiv. Tako svoboden sem, da lahko vsakomur rečem ne. Tako miren sem, da mi ni treba biti proti ničemur. Sposoben, svoboden, miren – tu ni zaporedja, tu je vzajemnost, medsebojna odvisnost, kajti le sposoben človek je svoboden in miren, le miren človek je svoboden in sposoben, le svoboden človek je lahko miren in sposoben. Tak človek izžareva dostojanstvo.

Če tega trojega ni, so ljudje postreščki idealov, idealizmov in idealizacij na različnih piedestalih. Jetniki v samopostavljenem zaporu so, v katerem so ječarji nesposobnost, nesvoboda in nemir. Sposobnost v človeku je še mogoče uzreti, mir že malo manj, svobodo še teže. Najlaže je videti plod tega trojega: dostojanstvo. Notranje dostojanstvo je jedro globokega uspeha v življenju in vir sija v očeh, zato nas privlači kot magnet. Vsi si tega želimo, toda priučeni vzorci vedenja pokopljejo našo srečo pod ponavljanje – česar koli.

Ponavljanje prinese rutinsko gotovost in obrtniško natančnost, toda brez mojstrstva in veščine v improvizaciji; ne poraja sposobnosti, poraja lenobo uma. Takrat na površino udari ponos. Ponosni ljudje se veliko kregajo. Skrajna stopnja kreganja je vojna, najočitnejši znak nesvobode. Svobode nam ne odvzamejo drugi, s katerimi smo skregani, pogoltne jo naša lastna nesposobnost.

Nesposobnost je nasledna in celo dedna, posebej tam, kjer je svobodno razmišljanje prepovedano in je človek stisnjen v kot nuj in obvez, zahtev in prisil. Misli, da je to edino možno življenje, in tesnoba kmalu postane tako vsakdanja, da se je neha zavedati. Edino možno življenje! Ljudje prodajajo svojo nesposobnost in nesvobodo za osem ur dnevno za piškavih nekaj evrov, da bi z njimi plačevali nemir v betonskem zaporu z razgledom na plazma TV, ceneno plastično hrano in navidezno udobje, bojda celo varnost. Prevara stoletja!

Preveč bogat sem in preveč svoboden, da bi pristal na takšno kupčijo. Kot je rekel Woodrow Wilson: »Tukaj nisi zgolj zato, da bi služil za preživetje. Tukaj si zato, da bi omogočil svetu živeti bolj polno, z večjo vizijo in tankočutnejšim duhom upanja in uspeha. Tukaj si zato, da bi obogatil svet. Če pozabiš na to nalogo, osiromašuješ samega sebe.«

Bogatiti pomeni dajati! Nenazadnje še kako drži izjava neznanega avtorja: »Sramota je umreti bogat.« Nekje tu med vrsticami je tudi ključ do sreče.