Življenje kot obred

V hladni polovici leta sem prav navezan na kurjenje! Peč na drva je vrhunska tehnologija, ki omogoča udobje bivanja in obenem zvezuje človeka z neposrednim življenjskim okoljem, saj je drva treba tudi pripraviti in misliti nanje vse leto. Poleti nisem miren, dokler ni pred domom zadostna zaloga drv za zimo. Veselim se prihoda v hladno prikolico in zlaganja drv v majhno peč – in potem prijetne toplote! Grejem le 6 m2 prostora, ne potrebujem več, tri polena so dovolj, da pravkar sedim skoraj nag pri 26 stopinjah in tole tipkam. Sodobna družba je tako razkošna, da sam zase potrebujem zelo malo – kamrico za spanje, ogenj za toplino, nekaj za pod zob in nekaj vesele družbe. Kaj pa še človek potrebuje? Vse ostalo dobim tam zunaj v naši  ne razkošni, ampak kar potratni civilizaciji.

Včeraj popoldne sem stopil do trgovine in kupil par malenkosti. Opazoval sem zelenjavo in je že skoraj nekaj dodal v košarico, a sem se brž opomnil, da se doma na vrtu vendarle še kaj najde. Tam se sicer moram potruditi. Traja, da kaj naberem, ampak dejstvo je, da zelenjava je! Ne le, da je, vrhunska je! Res je trajalo, da sem po prihodu domov nabral paradižnike češnjevce, rukolo, tolščak, baziliko, origano, peteršilj, bučke, belo metliko, mlado čebulo, blitvo, istrsko zelje, ampak nabralo se je dovolj za dva obroka – današnjo večerjo in jutrišnje kosilo. S kuskusom ter malo sezama in sira je bil božanski obrok pripravljen en-dva-tri. Hvaležen sem si bil, da v trgovini nisem podlegel lenobi. Zdaj sem res prijetno sit in lahkotnih misli.

Moram omeniti, da sem belo metliko nabral blizu ceste od Pomjana proti Fijerogi in šokiran spoznal, da je tam, kjer je je bilo ogromno, ni več. Sosed je ob svojem parkirišču najverjetneje zlil kak herbicid, saj so bile rastline povsem požgane. Pa je tam raslo pravo izobilje užitnih plevelov in celo ena sadika bučke, en paradižnik, divja rukola itd. Sosed bi lahko imel vsaj enkrat tedensko vitaminsko in mineralno bogat obrok. Saj vem, da je glavni razlog za uničevanje okolja ignoranca, ampak ko mi to tako izrazito pljuskne v obraz, se pač zdrznem. Menim, da nevednost ni opravičilo. Strup na naravo, samo zato, da je golo, čisto, prazno? To je domet razmišljanja marsikoga v današnji družbi — čisto pred lastnim pragom, za prvim grmom pa tudi če vse crkne. O dolgoročnih posledicah ne razmišljajo. Takšna nevednost je zločin! Lahko pišem o tem, a vem, da bo trajalo še dolgo, da se streznimo … če se sploh bomo.

Da ne bi izpadel totalno etičen in skromen, naj povem, da sem navezan tudi na surfanje. Danes je bil božanski vetroven dan. Štiri ure dirjanja po valovih je bilo nepozabnih. Hvaležen sem tehnologiji, ki mi omogoča vnaprej videti, kdaj bo veter, kje bo veter, kakšen bo veter. Zjutraj redno pogledam, kako kaže za prihodnje dni. Ne pravijo zaman, da pri jadralcu na deski dobiš vremensko napoved desetkrat na dan, naj hočeš ali ne. Na surfanje pridem s 25 let starim avtom, v katerem je 10 let stara surfarska oprema, a užitek ob vožnji je vendarle enkraten. Med užitkom mnogokrat rečem: “Hvala, hvala, hvala!” da ne pozabim, kako izjemen privilegij je ta izkušnja. Hvala naravi, da ustvarja pogoje za ta šport, in hvala oblikovalcem opreme, da so jo tako fantastično oblikovali!

Med kolegi surfarji se najde vse živo. Večinoma jih žene strast do tega posebnega užitka. Užitek ni poceni, pa tudi čas mora človek imeti zanj, zato so v glavnem iznajdljivci, ki znajo dovolj zaslužiti in hkrati najti čas za to. Čeprav sem v marsičem drugačen od njih, sem v omenjeni značilnosti prav tak kot vsi ostali: živim, kolikor se le da lahkotno, da imam možnost čim večkrat ubežati vsakdanjosti in se naužiti drsenja po valoviti vodni gladini.

To drsenje je zame analogno drsenju po vzponih in padcih vsakdanjika. Surfanje me je naučilo sprejemati srečo in nesrečo – včasih pridem surfat, pa ni vetra, čeprav so napovedi bile enkratne. Drugič pridem surfat, in je vetra obilo, čeprav so napovedi bile slabe. V življenju si slikamo napovedi in čustva obešamo nanje tudi potem, ko se realnost izkaže za povsem drugačno. Trpimo zavoljo napovedi, ne zavoljo resnice. Razvajeni smo.

Ko že omenjam razvajenost … Te dni veliko razmišljam o malomeščanstvu. Morda to niti ni prava beseda za to, kar imam v mislih, a naj bo, ker ne najdem boljše. Nekoč je velemeščanstvo postavilo svoj življenjski slog: stilska bivališča, stilska oblačila, stilske pričeske, stilske obroke, stilska prevozna sredstva, stilska vina, stilsko arhitekturo … lahko bi še in še našteval. Vse to se preneslo na srednji sloj in tudi pri njem se je pojavila slaba kopija vsega stilskega. Dandanes ima v zahodni družbi večina ljudi kolikor toliko stilsko življenje. Pravzaprav vsakdo, ki ne živi stilsko, velja za bednika. In ljudje se potem tako počutijo, čeprav se jim ne bi bilo treba.

Na radiu so govorili o tisočih brezdomcev v Sloveniji. Tudi mene bi lahko šteli mednje, saj živim na že omenjenih par kvadratih in nimam zaposlitve (nikoli je nisem imel). Toda sam se nimam za bednika, imam se za bogataša! Hvaležen sem za majhne trenutke – za današnji sončni zahod, na primer, ko sta me razveselila tako čarobno Sonce kot magični Mesec. Hvaležen sem za muho, ki se mi pravkar sprehaja po ekranu in mi dela družbo. Hvaležen sem za svetlobo, ki mi jo daje v baterije shranjeno sonce. Hvaležen sem za tole tehnološko čudo, po katerem komuniciram z vami. Hvaležen sem za ostro sekiro, ki mi jo je podaril prijatelj, s katero z lahkoto sekam drva. Hvaležen sem za preprosto življenje, pri kakršnem sem pristal in za vse obrede, ki so neločljiv del njega

Zdi se mi, da so ljudje podlegli umetnim obredom takrat, ko jim je življenje nehalo biti obred. Vse dokler moramo poskrbeti za preživetje, smo zvezani z dnevnimi, mesečnimi in letnimi obredi. Ko za naše preživetje skrbi sistem, izgubimo stik z naravnimi obredi. Obredi ne izginejo, le spremenijo se, postanejo izumetničeni. Primitivno bivanje je romantično, ker je brez prisiljenih obredov – obred je življenje in življenje je obred.