Zagledan v zemljevid metroja v Istanbulu, v ravne barvne linije, iščem center mesta. Skozi okno se oziram po modernih 47-nadstropnih stolpnicah, ki rastejo ob zastarelih, 39-nadstropnih. Spominjam se drugih metropol, v katerih se zgoščene vertikale (stolpnice) zlivajo v horizontalo (sky-line), le dovolj daleč moram biti od njih. Na primer na ladjici, ki me pelje od pristana v Karakoyu v evropskem delu mesta do Kadikoya v azijskem. Tu se počutim bolje, na varni razdalji od gneče in smoga.
Nedaleč od mene na ladjici sedi pet prisrčnih ženic s pisanimi rutami na glavah, v oblačilih, kakršnih se spominjam od babice. Obule so si lične čevlje za v mesto, vidno pretesne za kmečka stopala, nad katerimi na mečih visijo nagubane najlonke. Grizljajo “zračno halvo” in se, ne vem zakaj, smejijo. Smejijo in smejijo. Ne morejo se ustaviti. Tudi meni gre na smeh, posebej ko za njimi opazujem mlad par, kako mrko strmi predse, kot da je nekdo umrl. Ženice si že brišejo solze od smeha. Natakar se jim približuje s pladnjem s kozarčki čaja in jim ga nudi, one odmahujejo z roko. S solzami smeha pokapljana zračna halva ne potrebuje dodatkov.
Njihova spontana ekstrovertiranost me sprošča. Pogledi ljudi bežijo od mojih bosih stopal k njim. Mir! Rad imam kontraste, ki razgaljajo puhlost utečenosti. Zakaj pa se ne bi na ves glas smejali v javnosti? Smeh je srčno stičišče vsake družbe. Trg, tržnica, teater, tja se hodimo smejat … pardon, smo se hodili.
Včasih so bila mesta preprosta, imela so en trg, eno tržnico, en teater, en center. Vse ostalo se je oblikovalo in vrtelo okrog teh točk in se spletalo s kulturno krajino v lično celoto. Velemesta so bila redka in že tedaj gladko razosebljena. Nekoč so kraji urbanistično zrcalili človeško anatomijo, s telesom zleknjenim čez pokrajino, stisnjenim h gričem, razlezenim ob reki, z glavo dvignjeno nad svet in okončinami segajočimi v naravo. Vsak kraj je imel tudi svoj popek, ki ga je spominjal na to, kako se je vse skupaj začelo.
V Istanbulu je že v 6. stoletju stala gromozanska katedrala Hagia Sophia. Tisoč let je to bila največja katedrala na svetu. Bila je simbol moči bizantinskega cesarstva. Danes je Hagia Sophia center turizma, obišče jo več kot 3 milijone turistov letno. In kolikor koli ne maram gromozanskih struktur, požiralk človeških življenj (v gradnjo katedrale je bilo vključenih 10.000 ljudi), se Hagia Sophia vendarle dotika mojega čuta za skladnost. Razmerja, gnezdenje centrov enega v drugega, prepleta masivnosti in zračnosti, povezave, globina identitete.
Novogradnje, ki se kot plesen širijo v okolico, da sprejmejo še skoraj 15 milijonsko prebivalstvo, so brez razmerij, brez gnezdenja centrov, brez prepleta masivnosti in zračnosti, brez navezav in globine identitete. Tako veliko jih je, da odtujujejo obstoječe centre od samih sebe. Pozornost ljudi beži k centrom gospodarske moči: gladkim stolpnicam, neulovljivim, saj mi kot milo polzijo iz dlani. (Vse to gledam skozi prizmo nedavno prebrane knjige Battle for the Life and Beauty of the Earth, arhitekta Christophera Alexandra.)
Kapitalizem in potrošništvo potrebujeta mesta z nedefinirano identiteto, kjer so “centri” razpršeni in visoko specializirani, eni za nakupovanje, drugi za šport, tretji za politiko, četrti za turizem … Vse je podrejeno funkcionalnosti in zato nedovršeno, mrtvo, brez umetniškega dotika, ki bi stvarem vdihnil življenje.
Mrtvilo sodobnega Istanbula pritiska name, kot da pričakuje, da se razlijem, da postanem gladek, voden, da moje vertikale izginejo, da se prepustijo njegovim. Hoče, da se mu pokorim in sprejmem njegovo brezcentričnost kot svojo. Na drugi strani se živost mesta kaže v živahnosti dogajanja, v blišču in siju, ki drezata v mojega duha, ga izzivata in mučita. Ko blišč postane standard, človeške zahteve do realnosti postanejo nerealne. V tem razcepu nastaja identiteta prebivalcev mesta; kot okraski za novoletno jelko so, votel blišč, ki razpade na koščke ob trku s čimer koli, kar imam vsebino. Velemesta je v resnici groza vsebine.
Zračna halva je že v želodcih tistih ženic. Tudi njihov smeh se je umiril. Pogledi ljudi spet bežijo k umazanim “zračnim čevljem” na mojih stopalih. Zavem se, kakšno breme je nič drugega kot zrak na stopalih med ljudmi, ki so vzgojeni v tako globok predsodek do bosonogosti, da je že kar arhetip. Tega bremena se zavem predvsem ob izbruhih predsodkov, ki jih razumska pojasnila ne zmorejo pogasiti.
Kot denimo ob mojem prihodu v Istanbul nekaj dni prej …
Pridem v majhen lokal ob avtobusnem peronu, razgledujem se po pitah in burekih, ko me zagleda uglajeno oblečena ženska in začne jokati. Najprej sem pomislil: “Uboga reva, kaj neki se ji je zgodilo …”Že naslednji hip spoznam, da joka zaradi mene. Vsa ihtava pristopa k meni in mi tišči v roko 10 TL (3 €).
Ah, oh, uh! Moje bose noge!
Sprašujem: “English? Deutch? Francais? Italiano? Srpski? Русский! …” Nič, melje in melje po turško, stiska me k steni z 10 lirami. Ji kažem denarnico, notri so evrski bankovci, lire … nič ne vidi … Ah!
Vzamem 10 lir, da mi da mir in sedem jest nekaj podobnega bureku s sirom … Vsi me gledajo s pomilovanjem, da je že prav smešno. Na mizi ob krožniku se znajde še čaj, ki ga nisem naročil. Smehljam se, pomilovanje še bolj raste — morda si mislijo, da nisem samo bosonog, ampak tudi duševno moten.
Dokrajčim vsebino krožnika in hočem plačati. Možakar za pultom mi maha, da je že v redu. Hočem pojasniti, da nisem revež, da lahko plačam. Ne razume. Gleda me s pomilovanjem in samo kima z glavo, da je vse v redu.
Vzdihnem in grem … kot kaže v Turčiji ne bom lačen …
Doma na Hrvojih je drugače. Sedim v centru svojega sveta, ki odlično paše v center vasice, v kateri bivam. Tu je zrak okrog mojih stopal svež in ljubljen. Tu je bosonogost utečena in sproščena. Zvonovi v zvoniku oživljajo zrak z zvokom, navidez izpolnjujejo drugačen smisel od prvotnega, a v bistvu prvotnemu identičen. Zvonenje je klic k prepoznanju svojega enega središča, ki zrcali eno središče vesolja, osončja, Zemlje, narave – to je Bog, ki ga ne poznamo več. Da bi zvenelo prav, morajo biti razmerja prava, to je predpogoj za harmonijo.
Zvonovi opominjajo Trajnostni park Istra, da je njegovo poslanstvo večje, kot si ga lahko njegovi člani izberemo z razumsko odločitvijo. Bivati tukaj pomeni biti glasnik družbe zdravih centrov, zdravih obrobij, zdravih mej in zdravih razmerij med njimi. Ko človek sprejme klic k nekemu poslanstvu, sprejme tako površinsko vidne plati tega klica kot tudi vse tisto, kar se skriva v temni globini, zato je naša pot povsem lahka, če jo zmoremo sprejeti, in peklensko težka, če se ji upiramo.
Da ne bi znanja o tem ostala v zraku ali pa le naša, skrbimo tako, da jih širimo. Nismo in ne smemo biti sebični. Smo center obmejnosti, ki že čez 10 dni gosti prvo delavnico letos: Prebujanje osebnega junaštva. Dobrodošli!
