“Kaj pa če je sadež skušnjave, ki ljudem zastruplja um, kar sama Biblija?” sem pomislil, ko sem skoraj gol čepel pod krošnjo skorša in nabiral delikatesne sadeže tega posebnega drevesa.
“Kaj pa, če se kristjani v bistvu držijo nareka kače, ne Boga?” so se nadaljevala vprašanja.
Ob meni ni bilo nobene ženske, da bi mi podala sadež, kaj šele kače, da bi mi spridila um. Le moje misli so tekle naprej, medtem ko sem pod skoršem stopal po veličastnih kamnitih zidakih, iz katerih je bil sezidan prejšnji cerkveni zvonik.
Misijonarji so na mnogih koncih sveta našli dobesedno raj na zemlji. Marsikje so domorodna plemena živela povsem brez sramu in krivde: goli, bosi, prvinski. Bili so kot Adam in Eva pred izvirnim grehom. Potem so tem ljudem z mečem in križem vcepili sram in krivdo. Misijonarji se niso vzradostili, da je raj na zemlji živ, niso se slekli in se pridružili rajskim prebivalcem. Kakšen bi bil svet, če bi se? sem se spraševal.
Generacijo za generacijo se je nadaljevalo kačje zastrupljanje uma in uničevanje raja povsod na planetu. Kajti raj mora biti prihranjen za onostranstvo; na Zemlji naj bo puščava, da bi imeli po čem hrepeneti. Živeti rajsko na Zemlji brez krivde in sramu je nedopustno.
Mar ni to praseme kolektivne norije, ki jo živimo — zdaj že kot globalna civilizacija? Uničujemo temelje življenja, da ne bi bil slučajno kdo preveč zadovoljen s tem, kaj pač je. Potem stlačimo ljudi v betonske komore, ter zahtevamo, da drago plačujejo bleščeči luksuz, ki ga v resnici ne potrebujejo. Za umetni luksuz se odrekajo temeljni naravni kakovosti življenja, medtem ko jim um zastrupljajo kače reklam, vlada pa varuje status quo.
Temelj blaginje so visoka kakovost zraka, vode, hrane, odnosov, živega okolja, zavetja in smotrne dejavnosti. Danes nam je že samoumevno, da je večino tega treba kupiti. Zastrupljevalci uma se ne bodo ustavili, dokler si ne prilastijo še zraka, da bi nam ga potem — zapakiranega — prodali nazaj. Sram nas je, ker ne vemo, kako bi sploh lahko živeli drugače in vse to molče sprejemamo.
Mar je možno, da p(r)odajamo sadež krivde in sramu tistim najbližjim, ki jih ljubimo? Njim še najbolj! Da ne bi slučajno izstopali. V imenu pradavne etike delujemo kot agenti mitske kače, kot da nimamo nobene druge možnosti.
Vsak dan v medijih opazim, kako v enem dihu obsojamo in branimo ista vedenja, posebej taka, ki nam kot družbi škodijo. Tista kačja. Stoletja so za nami uveljavljanja določenega prav z grožnjami, pritiski in nasiljem, preprosto s trmo avtoritete. Po Božje.
Na koncu v sramu in krivdi sklonimo glavo in popustimo glasnim in agresivnim, očetovskim avtoritetam Stare zaveze. Kar one rečejo, mora biti res, tudi če je v nasprotju z zaznavo in zdravo pametjo. Še tako logičen argument, podprt z dokazi in pričevanji, pri avtoriteti ne zaleže. Na koncu krpanje posledic doleti nas, tihe male ljudi, medtem ko očetovske figure lebdijo naprej v samoustvarjenih nebesih brezgrešnosti.
Preveč časa je že minilo, da bi sploh zmogli podvomiti o pravilnosti in pravičnosti tega, v čemer živim. Ne znamo ugotoviti, kot ugotavlja Desmond Tutu: “Ko so misijonarji prišli v Afriko, so oni imeli Biblijo, mi pa smo imeli zemljo. Rekli so nam: ‘Molimo.’ Zaprli smo oči. Ko smo odprli oči, smo mi imeli Biblijo, oni pa so imeli zemljo.”
Skorš me uči, da je zemlja kot otrok. Če starš zlorablja otroka, je prav, da mu ga odvzamejo — in morda celo, da ga za to doleti kazen. Ko človek zanemarja ali zlorablja zemljo, mu zemlje ne odvzamejo, ne doleti ga kazen. Brez zlorabe zemlje si ne znamo predstavljati preživetja civilizacije, tako kot si pred nekaj stoletji nismo znali predstavljati življenja brez zlorabe sužnjev.
Moja skrb za staro drevo, mi ne daje pravice, da si ga lastim. Nimam pa nobenih zadržkov pobrati njegovih plodov. Ne sram ne krivda, le prvinska hvaležnost je v meni. Moja skrb za drevo je moje priznanje vzajemnosti, ki jo z njim vzpostavljam. Le njega sprašujem, kaj naj posekam in kaj naj pustim. Zvečer se mu nasmehnem in ga slišim reči: “Poberi moj sadež, da te osvobodi.”
