Ko bi vsi vedeli, da je tole …
… užitno, si ne bi tako zlahka nabral večerje. Svet bi bil puščava.
Sem napisal užitno? Bah, nisem se dobro izrazil, moral bi zapisati božansko.
Hvaležen sem naravi za revščino duha množic, ob kateri lahko živim v izobilju snovnosti življenja, ki smo ga zapostavili. Življenje je danes predvsem virtualno, informacijsko; tudi sami smo le informacija, prav malo je v nas konkretne oprijemljivost in okušanja česa takega …
A sploh znamo zares okusiti obed, ne da bi ga pred tem iz puste samote virtualno delili z virtualnimi “prijatelji” na “socialnih” omrežjih?
Pišem o sebi, ne o vas. Pusti puščavnik nagovarja puste meščane, ker ne jaz ne vi ne znamo zares živeti.
Nič bolj ubog nisem kot vi! Včasih se mi posreči ujeti v besede in okuse kak utrinek čarovnije življenja, ker sem to vadil že veliko (morda preveč!) let, to je vse.
Težko se mi je zadržati in nehati tipkati ter se prepustiti zgolj božanskim okusom, ker sem odvisnik. A odvisnik, ki se zaveda, ni več samo odvisnik. Ustavi se in reče “ne!”. Zapre oči, napolni usta in počasi, počasi žveči z nasmehom na ustnicah …
