… in kar je, je božansko!

Ko sem danes v meglici in pršečem dežju nabiral penušo, sem se spraševal, kaj je zares bogastvo.

Ali je bogat ta, ki si je ustvaril ogromno možnosti uživanja, a si ga nima časa privoščiti? Denar je samo potencial uživanja — če imam veliko denarja, imam veliko možnosti uživati v milijon rečeh, a to ne pomeni, da bom v njih dejansko tudi užival. Če denarja nimam, imam morda samo eno možnost, a to ne pomeni, da bom užival manj.

Prav tu je finta: z eno edino zares uresničeno možnostjo uživam veliko več kot z milijon možnostmi, ki me dolgočasijo in se jim zato predajam površno in lenobno. Milijonar je revež, če milijoni postanejo breme duši, čustva pa poplehnijo.

100_5596

Lahko bi šel v trgovino in si kupil 20 vrst zelenjave, ker so pač na voljo v nakupovalnih središčih — čeprav je zima, pa tega nisem storil. Šel sem na vrt in nabral polno skledo tega, kar ta hip raste: dlakava penuša. Še vedno raste v izobilju! Vse več je gre v cvet, torej je bil verjetno eden zadnjih dni, ko se je bom zares najedel. Predstavljal sem si, da se bo zraven odlično prilegla muškatna buča, ki je začela gniti na mizi v prikolici, zato jo prav tako moram porabiti.

Narezal sem torej bučo in jo podušil na malo olivnega olja, da se je zmehčala. Potem sem dodal drobno nasekljano penušo, dve žlici sesekljanega svežega ingverja, dva lovorjeva lista, pol žličke muškatnega oreška, dvanajst brinovih jagod, ščep kurkume in eno kislo smetano ter malo vode. Pa malo soli, seveda. S paličnim mešalnikom sem vse skupaj zmiksal v kremasto juho. Postregel sem jo s kuskusom in povrhu potresel sesekljane peteršiljeve liste. Lepo a ne?

100_5603

Na koncu sem užival v tem, kar je. Jedel sem, kar je. Pil sem, kar je. Gledal sem, kar je. Poslušal, kar je.

Spominjal sem se, da ima vse trpljenje na svetu en skupni imenovalec: to, kar ni.

De Mello je lepo rekel: “Edini razlog za trpljenje je ne sprejemanje lastne realnosti.”