Ob večerji ni mogla zadržati smeha. Glava se ji je zazibala na ramenih, ko je spustila pogled, si zapestje naslonila na čelo in vzdihnila. Smejala se je in vzdihovala…
A je sploh možen boljši kompliment za pojedino, ki sem jo nedavno pripravil? Drugi ob mizi so bili zgovornejši: v besedah, mimiki, gestah … Vse skupaj je bilo več kot bogato, razkošno!
Pojedina, smeh, ples, nazdravljanje … a sploh smem pisati o čem takem v teh skesanih časih? Mar res moramo sedeti togotni vsak v svoji celici z molitvijo na ustnicah: “Bog ne daj, da bi bil pozitiven!”
Ljudje, ki niso nikoli okusili ne življenja ne smrti, pravijo, da je bolje živeti kot umreti. Toda kdor je živel, ve, da je brez začimbe smrti življenje brezokusno.
Z mrtvimi mi fotografij pojedine ni za deliti; nočem, da zalogaje nadomeščate z goltanjem prazne sline. Zdi se mi, da slikanje hrani — kakor so domorodci nekoč verjeli zase — krade dušo.
Ne sprašujte me torej za recepte, ker jih ne morem ponoviti. Kar sem skuhal, nisem skuhal še nikoli in nikoli več ne bom.
Toda ko se spomnim besed Anthelme Brillat-Savarin: “Odkritje nove jedi doprinese več k človeški sreči kot odkritje nove zvezde,” si rečem, tole je vendarle treba deliti!
Tu je moj neponovljivi recept…
Slecite s sebe železni razum, razgalite se sončnemu zahodu, ogrnite dlan v ohrovtov list in objemite smeh. Potem v utripu aorte ob želodcu preberite morzejevo kodo za vesoljni narek. Stopite v deževen dan s kapuco na glavi in pobrskajte med zmraženimi zelmi. Vedo ogromno; več, kot zmorejo izraziti v vašem besednjaku. Poslušajte in poslušajte. Tudi če razumete pet odstotkov, ste razumeli več kot vsi ljudje skozi vse čase.
Pojdite v kuhinjo in sestavite sebe nazaj. Ne dvomite, kajti zeli, ki so vas pravkar poučevale, se vsako leto znova in znova sestavijo nazaj. Večne so, ker niso navezane nase.
Tudi vi se odvežite od sebe. Umrite v duhu. Potonite v vodnjak kot prodnik in iz mulja na dnu prikličite okuse zodiaka na jezik, tudi če ne verjamete v horoskope. (Še posebej, če ne verjamete v horoskope!) Da bi videli zvezde, ne potrebujete teleskopa, samo stopite ven iz sebe in glejte v nebo ob hrustanju ledene skorjice pod bosimi stopali.
Naj vam prijatelji pomagajo olupiti jabolka in krompir. Sami olupite bučo. Spomnite se, da ne pomagajo oni vam, vi pomagate njim. Vsi skupaj vesolju pomagate roditi kompozicijo okusov za en sam večer, ki ni nič drugačen kot večnost.
Ne mislite, da je zaman, ker ne bo trajalo. Kaj pa je trajanje? Mar je tisoč tisočletij rasti gorovja kaj več kot eksplozija okusov v blaženih ustih za tisoč tisočink?
Zagnetite testo za nekvašen kruh, točno tako, kot so vas naučili, a hkrati povsem po svoje. Moka “od oka”, sol “od oka”, voda “od oka”. Zahvalite se vesolju za zaklad “od oka”! Slišali ste zeli, vesolje, skuhali tisoč in eno večerjo po receptu, pokusili šeststo šestinšestdeset sestavin, zdaj veste, česa se dotakniti in kaj preskočiti — dobesedno, na gredicah na vrtu in na kuhinjskih policah.
Začimbe so kot ločila, ne sme jih biti ne preveč, ne premalo. Tiste, ki jim date vlogo, so enako pomembne za pravi okus kot tiste, ki jih preskočite. Da dajo največ od sebe, jih primešajte k esencam zeli, k njihovim odmevom, oljnim, mastnim, kremnim, svetlim. Naj jih bo trinajst; ne zato, ker ste jih šteli, ampak, ker so one štele vas.
Ne pozabite na ostanke od včeraj! Kako se želijo pridružiti? Jim znate pomagati? Znate pomagati vesolju? Niste tu, da vladate. Tu ste, da kot babica porodite kompozicijo okusov za ta večer. In če to počnete vsako jutro, poldan in večer, potem ste božji kuhar in božanska večerja v enem.
Kulinaričnost uravnoveša dvoje: “uživam, torej sem” in “uživan sem, torej …?” … ta odprtost dopušča vesolju, da se rojeva skozi vas. Če niste uživani, ne morete uživati.
Preveč let je že minilo, kar se je človek izvzel iz prehranske verige. Prikrajšujemo se božanskega užitka, ker nismo več na jedilniku bratov in sester na Zemlji. Fanatični mrtvaki so nas prepričali, da je edino prav, če smo uživalci. Posmehujemo se ljudstvom, ki so cenila uživanost in so smrti izpostavljale mladost, deviškost, zmagoslavnost.
Si predstavljate olimpijske igre, na katerih zmagovalci za nagrado romajo v vulkan? Sami. Nihče jih ne porine. Ekstatično skočijo v lavo! Zemlja jih zaužije, kakor mi pohrustamo kokico.
Kdor si ne zna sebe predstavljati kot kokice, bo (koruzne) kokice pripravljal in jedel le za spremljavo puhle dvodimenzionalne imitacije. Jedel jih bo brezumno, brezdušno, neživljenjsko, kakor tudi življenje je njega.
Zato sem v tem receptu edina sestavina, ki jo delim z vami, jaz sam. Da lahko pripravite jedi, morate najprej pripraviti sebe. Skuhati sebe, se dati na mizo, da vas drugi zaužijejo — to je znak zaupanja v življenje. S tem pokažete vesolju, da ste dobro poslušali zeli in da jim zaupate, da se boste že sestavili nazaj. Večni ste, ker niste navezani nase.
Ne mislite, da morate biti posebni samo v tem, kar ste obljubili svetu. Bodite posebni v tem, kar ste dolžni sebi, ko se zbudite ob dveh zjutraj — v tišini in spominu. Podarite si tisti izdih, ki vam izvabi solze na oči. Tiste solze, ki so napol smeh.
Naj se vam glava zaziba na ramenih, ko spustite pogled. Zapestje si naslonite na čelo in vzdihnite. Smejte se in vzdihujte… Takrat lahko kuhate tudi razmazanega pogleda skozi solze, kajti aorta ob želodcu bo vašim prstom dala pravi ritem in ohrovtov list navdih vaši lepoti, da boste tudi covidsko oropani okusa in vonja skuhali mojstrovino.
