“Ko sem stopal skozi vrata, ki so me vodila v svobodo, sem vedel: če ne bi pustil za seboj grenkobe in sovraštva, bi bil še naprej v zaporu.”
– Nelson Mandela

Da bi bil v New Yorku svoboden, moram za sabo pustiti grenkobo in sovraštvo do železobetona in smoga.

Kot bela krvnička se v večernih urah prikotalim po gostem ožilju avtocest do skupnosti Ganas na Staten Islandu. Utrujen sem od stotin pentelj, izvozov, križišč, kjer sem moral natančno krmariti sredi tisočev drugih hitečih krvničk.

Srce te metropole je očitno v odlični formi, kajti krvničke so me tiščale naprej 80 milj na uro (130 km/h), mimo ponavljajočih se tabel 55! (90 km/h). Tanjše vene so se blizu mesta debelile in se zgoščale v vozlišča in cele kepe žil in žilic. Mostovi in izvozi so ozka grla, kjer se krvničke za nekaj minut upočasnijo, preden spet odhitijo naprej. Najbolj nestrpne krvničke se rinejo mimo drugih, kjer se le lahko.

Oddahnem si, ko se znajdem v ozkih uličicah, predmestnih kapilarah, kjer mi grbine narekujejo mirnih 40 km/h. Še malo pa smo tam! Le mimo teh razkošnih vil se moram prebiti, bliže zlizanemu “centru”, ki se ozira proti Manhattanu.

Namensko skupnost Ganas na Staten Islandu sestavlja nekaj sosedskih hiš, v katerih bivajo sila zanimivi posamezniki. Postanek je prekratek, da bi jih srečal več kot le peščico, a teh nekaj mi da dober vtis o urbani kulturi v skupnosih ta hip. Prijazni in odprti so, kot se za skupnost spodobi, skupna večerja je raznovrstna in okusna, klepet ob njej poživljajoč.

Nisem sicer navdušen nad odnosom do Covida (spodbujajo nošnjo mask celo zdaj), kakor tudi odnosa do fenomena “družbene pravičnosti”. A trendi so taki in naj jim bo — ne bom z njimi češenj zobal. Že dolgo se ne čudim nobenemu čudaštvu, kaj šele črednosti.

S Staten Islanda se na Manhattan odpravim z brezplačnim trajektom, s katerega se ponuja odličen pogled na ikonični Kip svobode, pa tudi “skyline” Manhattana se ponuja kot na pladnju.

S Cynthijo iščeva relativno tih prostor za video posnetke za zanimiv startup. Utopija! Skrpava, kar je v teh okoliščinah možno.

Proti večeru se srečava z ekipo ameriških zmajevih sanjalcev. Luštni, navdušeni, od prej jih poznam le z ekranov, prvič se srečamo v živo. Prijeten sprehod ob reki Hudson nama pove, kam bi morala iti že takoj po kolikor toliko mirno okolico z dobrimi razgledi.

Večerja z razgledom na reko in skyline Mesta Jersey na drugi strani reke je bila nagrada za trud, po katerem me je čakala še prenočitev in potem vožnja po dežju nazaj v Vermont.

Po štirih urah gnetenja s krvničkami sva se ustavila še v skupnosti Sirius blizu mesta Springfield. Ena starejših ekovasi, ki še danes lepo uspeva. Res lepo je videti lesene hiše sredi gozda, na jug obrnjene tople grede in poklepetati z eno od starost skupnosti.

Utrip metropole mi je požgečkal drobovje. Ne čudi me, zakaj nas ta utrip tako zelo privlači. A podeželje mi drobovje hrani, hrani mojega duha. Žgečkanje pride prav vsake toliko, hrano potrebujem vsak dan.

Sredi noči me prebudi drsenje snega s strehe in pridušen “puf-puf-puf-puf…” ko se masa snega nabira na kup snega od prej. Kako prijetno v primerjavi z newyorškimi sirenami, hrupom vozil, piskanjem v ceveh, škripanju parketa v stari hiši.

Bela krvnička sem. Počasi se valim po limfnem ožilju v zaledju vsega direndaja okrog (pre)velikega srca. Ožilje, zasičeno z norostjo, potrebuje majhne čistilce, ki svoje delo opravljajo najbolje, če pustijo za sabo grenkobo in sovraštvo. Zavedati se morajo, da je svoboda vedno subjektivno, notranje stanje in da je “zapor”, na katerega smo obsojeni, čarobna učilnica modrosti.