Začelo se je skoraj na dnu: bolna mama, nespodbudna zveza, brez ustvarjalnosti, finance na psu, nobenih povabil … potem še mamina smrt, pogreb, sodni zapleti, potem še konec kratke zveze in (končno!) udarec ob dno … a septembra je le posijalo sonce in sivi oblak se mi je naenkrat dvignil z duše.

Medtem sem se držal pokonci s tekom, surfanjem, plavanjem, čiščenjem zaraščene zemlje, zlaganjem kamnov … počasi tudi vse bolj s pisanjem na Substacku v angleščini, malce na blogu v slovenščini, nekaj člankov in esejev pa je izšlo tudi v raznih revijah.

Jezdil sem na valu gostovanja pri Benu Foglu in večkratnem predvajanju te oddaje na BBC Earth, kar je prineslo precej naročil knjige v angleščini, da sem finančno držal brado nad gladino. Z veseljem sem napisal spremno besedo k prevodu Benove knjige Navdihi iz divjine.

Dogodek leta je bil zame Hearth Summit, ki ga je organiziral v Ljubljani Wellbeing Project, o tem se tudi napisal članek, ki so ga mnogi udeleženci delili naprej.

Sredi avgusta sem se na poroki nečaka lepo oblekel in obul.

Zabavalo me je, ker je res veliko pozornosti požel moj video ročnega pranja perila na družbenih omrežjih.

Podprl sem nekaj dogodkov kot kuhar, nekaj pa tudi kot facilitator in nekajkrat odpredaval. Udeležil sem se Divjega Master Chefa na Fesdivjalu.

Nabralo se je nekaj gostovanj na podcastih, pa tudi na radiu in TV. Zafilozofiral sem se z Miho Šaleharjem, nasmejano poklepetal z Zvezdano Mlakar, še lani novembra sem klepetal z Davidom Koprivškom, predzadnji dan leta 2025 pa je bil na sporedu moj pogovor (v angleščini) s Tadejem Juranom v okviru njegove serije Life Talks.

5. novembra sem praznoval 20. obletnico filma V for Vendetta tako, da sem ga si ga ne-vem-že-katerikrat ogledal.

Pozno jeseni sem aktiviral šotorsko savno in od takrat jo zagrejem (skoraj) vsako nedeljo.

Manj člankov in esejev je izšlo v časopisih, kot bi si želel – to res ni bilo dobro pisateljsko leto. Pisal sem o Kulturi, ki pride na začetku, kakor tudi o koncu, filozofiral sem o nenavadnem položaju Boga v današnji družbi, pa o škodljivosti mehkih čevljev za zdravje kosti in o dobri psihopatiji ter nazadnje o tiraniji ekonomske enačbe. Drugi povzemajo moje stare objave, denimo tole: 20 manipulativnih vedenj toksičnih oseb.

Čeprav se mi zdi, da sem za medije pisal premalo, sem pa le spacal 30 malo bolj pomenljivih ali poglobljenih zapisov na Facebooku.

Proti koncu leta sem bil povabljen na okroglo mizo o umetni inteligenci in jo takole povzel na Youtubu.

—

Ker nisem bil v najboljši koži, da bi dajal, sem pa vpijal – spremljati sem začel nekaj avtorjev na Substacku, prebral nekaj knjig in se potapljal v svet podcastov. Že samo za svojo evidenco sem pripravil pregled zame najpomembnejših na različnih področjih, ki jih spremljam – po eni strani zaradi razmer v svetu, po drugi strani pa zaradi lastnih interesov.

Civilizacija, geopolitika

Chor Pharn: moje največje odkritje zadnjih mesecev; poetsko oriše razmere na Zemlji z velike višine, hkrati pa mikroskopsko natančno: kako se obstoječe civilizacije pretapljajo v organsko planetarno civilizacijo tipa I (po Kardaševi lestvici), ki še nima imena.

Douglas Rushkoff k temu dodaja človeško noto skozi pogovore z raznolikimi gosti.

Alexander Bard nudi tantrično/šamansko/zoroastrsko globoko arhetipsko razlago dogajanja v svetu brez dlake na jeziku.

Murray Bookchin je dodajal ščep anarhizma in socialne ekologije, ko je še bil živ (a je njegovo razmišljanje še kako aktualno tudi danes).

Michel Bauwens, ustanovitelj Fundacije P2P, je vpet v gibanja za skupno dobro (commons) in strašansko razgledan človek, ki piše tako zapleteno, da mu komaj sledim, ampak kako naj rastemo, če nekdo ne premika naše meje?

Bayo Akomolafe boža z razkošjem izražanja in poetiko metafor.

Gary Stevenson in Richard Wolf komentirata razmere skozi prizmo ekonomije – človeško, dostopno in smiselno.

Simon Michaux zdravorazumsko osvetli problem izčrpavanja naravnih virov kot strokovnjak za rudarstvo; razjasni, denimo, zakaj je EU naredila obrat v ciljih razogljičenja, saj so preprosto nerealistični.

Ken LaCorte se bolj lahkotno dotika »slonov v sobi« in jih osvetljuje čim bolj nevtralno z različnih zornih kotov.

Palestina in Izrael

Ahmed Fouad Alkhatib je moje odkritje leta glede tega markantnega konflikta, ki je močno zaznamoval zadnji dve leti.

Hussein Aboubakr Mansour se v Substacku Abrahamic Metacritique ozira k širšemu abrahamskemu kulturnemu okolju in ga razčlenjuje metakritično, podobno pa komentira tudi dogajanje v Palestini. Govori o post-krščanstvu in post-islamu. Za vzorec je tukaj nedavni zapis o Božiču in še nedavnejši o povezavi med marcionizmom in islamom.

Islam

Raymond Ibrahim in Robert Spencer kritično razčlenjujeta islam in islamizem skozi zgodovino in v trenutni politični realnosti.

Zelo zanimivo mi je spremljati napete verbalne bitke med islamskimi pridigarji na Zahodu in njihovimi nasprotniki, ki so pogosto bivši muslimani, denimo: Apostate Prophet, Jasmine Mohammed, Harris Sultan, Apostate Aladin, Mosab Hassan Yousef, Nuriyah Khan, Sarah Haider, Luai Ahmed itd.

Pričkanje gre v vse možne smeri in je lahko: resno akademsko, spoštljiv pogovor, vročična debata, primitivno vreščanje, otročje tožarjenje itd.

O premoščanju je pred kratkim izšel lep dokumentarec Islam, ki opiše zbliževanje Sama Harrisa in Maajida Nawaza.

Religija in ateizem

Med bolj resnimi, akademskimi avtorji, ki razčlenjujejo Sveto pismo in krščanstvo nasploh, me najbolj nagovarjata Richard Carrier in Dan McClellan. Seveda je zanimiv tudi eden najbolj znanih strokovnjakov Bart Erhman.

Tudi krščanski odpadniki, ki izpostavljajo probleme te religije, mi širijo obzorja, zlasti Matt Dillahunty in Darante LaMar, vedno pa je luštno zajadrati tudi k Stephenu Fryu ali Danu Barkerju.

Metamodernizem

V to luknjo brez dna sem se poglobil najprej po izvornih avtorjih, ampak najbolj mi ugaja, kako dostopno in razumljivo o tem novem kulturnem obdobju piše Greg Dember.

Sicer pa res lep uvid prikaže Thomas Flight v videu o tem, zakaj so danes filmi tako drugačni.

(De)tranzicija in kvir teorija

Genspect je organizacija z istoimenskim podcastom, ki se posveča izzivom spolne tranzicije z vseh možnih zornih kotov.

Andrew Doyle in Peter Boghossian sta še dva, ki jima rad prisluhnem glede tega, pa tudi širše glede stanja socialne pravičnosti (t.i. woke) v Evropi, Britaniji in ZDA.

Billboard Chris je odkritje kot borec proti temu, da mladim dajemo hormonske motilce.

Te pojave podrobno spremljam, ker se dogajajo na ideološki bojni liniji, kjer se radikalizirajo progresivna gibanja, kar posledično radikalizira konservativna gibanja in se iskrenje krepi. Simptomi družbenih bolezni, podobno kot pri boleznih posameznikov, se izražajo drugje, kot je vzrok: kot izpuščaj, slabost, oteklina … glede na to, da so mnoge hude bolezni spolno prenosljive, me ne čudi, da se tudi družbene patologije izražajo spolno.

Umetna inteligenca, AI

O tem veliko piše tudi Chor Pharn, omenjajo jo mnogi više s seznama.

Blaise Aguera y Arcas zelo plastično pojasni Kaj je to inteligenca? (v knjigi s tem naslovom).

Fascinira me, kako hitro je to postal globalni investicijski ponor; na AI polagamo stave, da nas bo osvobodil lastne neumnosti, s katero smo se spravili v civilizacijske težave. Tveganje je velikansko in če vlaganja ne bodo dala rezultatov v kratkem, bi lahko bila naslednja civilizacijska kriza še hujša, kot bo že tako ali tako.

Razno

Louis Rossmann me navdihuje s svojim bojem za pravico do popravila in kritiko zanič aparatov in strojev, kakršne izdelujejo današnji proizvajalci. Tehnologija se bo morala razvijati svobodneje, če hočemo bolj smotrno izkoriščati razpoložljive vire. Obsedenost z nadzorom uničuje vse, kar smo ustvarili doslej.

Adam Wilson mi je izvabil solze na oči s radikalnim sosedstvom: Radical Neighbouring. Njegova duša je seme skupnosti, kakršno potrebujemo povsod na svetu.

Pod črto vsega navedenega sem spisal dolg esej. Predolg za epilog k temu izboru mojih ključnih vplivov v letu 2025. Na esej boste morali počakati. Medtem pa le kliknite na kakšno zgornjo povezavo in komentirajte, kaj si mislite o njej.