Le dobro uro vožnje od Kanade sem, na severu ameriške zvezne države Vermont, in vendar sem za stopinjo južneje od najjužnejše točke v Sloveniji. 9. junij, španski bezeg ponekod še cveti, prav tako gozdne jagode. Zjutraj je 5-8 C, v najtoplejšem delu dneva pa gredo temperature komajda malce čez 20. Seveda si moram vse to prevajati iz Fahrenhaitov, ki so tukaj edina merska enota. Zdaj gre že spontano: pod 50 F je pod 10 C, nad 68 F je nad 20 C.

Prvič zares doživljam ZDA. Že na letalu sem opazil večje plastične kozarce, večje vrečke, več potrate. Stevardesa je bila prav navdušena nad mojo lično rosfraj skodelico, ki sem jo kupil nalašč za na pot. „Čaj samo sem noter!“ sem poudaril. Pa mi je vseeno dodala še plastični kozarec, da bi vanj odložil čajno vrečko. Kozarca nisem uporabil, pa vendar ga je kar avtomatično vrgla v vrečo za smeti. Grrr!!

BosNara

Bosonogcem je v ZDA težje kot v Evropi. „Na letalo vas ne morem spustiti bosega,“ je rekel možakar ob vkrcavanju v Panami. „Liabilities, liabilities, liabilities …“ Bil je tako vztrajen, da sem si za 2 minuti nadel sandale, ki jih imam s sabo za vsak slučaj, da se z manj napora prebijem skozi takšne bariere. Na letališču v Miamiju in na drugem letu ni nihče nič rekel, ker sem bil bos. Celodnevni bosonogi sprehod po „freedom trail“ v Bostonu je prav tako minil brez zapletov, vključno z dvema obrokoma v simpatičnih restavracijah, obisku muzeja in dveh cerkva ter vzponu po 294 stopnicah na Bunker Hill monument.

V Vermontu pa je že na prvem avtocestnem postajališču na veliko pisalo „NO BARE FEET!“. Spet v sandale za 3 minute, ker sem si želel (brez kreganja) ogledati notranjost, kjer prijazni upokojenci strežejo brezplačno kavo in čaj, v zadnjem delu pa je na ogled postavljen „living machine“, rastlinski sistem za prečiščevanje odpadne vode iz kopalnic, ki to isto vodo – prečiščeno – vrača v stranišča in pisoarje za splakovanje.

V kraju Ogunquit v zvezni državi Maine so v restavraciji takoj opazili, da sem bos, in zahtevali, da se obujem. Punca je bila sicer zelo prijazna in je rekla, da je z Jamajke in da tu samo dela, ampak da so tu „liabilities“, zaradi katerih pač mora vztrajati … Ogunquit je obalni kraj s prekrasno peščeno plažo in ni nič čudnega, da so bose noge pogostejši prizor. Vesel sem, da sem v Evropi, kjer so zakoni drugačni in je boso-fobija mnoooogo blažja.

Pogovor nanese na avtomobile in omenim, da pri svojem starem avtu dosegam 40-45 mpg (milj na galono) in so vsi presenečeni, saj so njihovi avti v povprečju na 25 mpg. Skratka, če vam avto pije 9 l /100 km, ste nad uradnim povprečjem. Jaz bi rekel, da je v resnici cifra mnogo bliže 12 l /100 km. Na cesti je ogromno velikih enoprostorcev, (pol)terencev (SUV), džipov in lahkih tovornjačkov, kot pravijo robustnim hibridom med avtom in tovornjakom.

Ceste so zdelane in mostovi še bolj – o tem sem pred leti bral v časopisu in zdaj to vidim še v živo. Stanje cest je lep indikator manjše skrbi za skupno in večje za osebno – kajti ob robu dotrajanih cest so lične hiše, mnoge res velike, s čudovito pokošeno zelenico in urejeno okolico. Ter, seveda, vsaj tremi avti na dvorišču in morda še dvema v garaži. Skorajda ni hiše brez velike garaže, kamor gresta po dva avta in še kup robe. Materializem v ZDA krepko prekaša evropskega. Tudi plačni sistem je drugačen.

Če dobite (bruto) 100.000$ plače letno, nanese skupno 28% davkov, socialnega in zdravstvenega zavarovanja. Pri plači 40.000$ je skupnih davkov 18%. Pri 16.000$ je davkov le 11% (bruto mesečna plača 1333 $, neto mesečna plača 1186 $). Če dobite milijon letno, je davka 45% (v Vermontu).

Kako je v Sloveniji? Pod 40% obdavčitve (s stališča delodajalca) je skoraj nemogoče priti, pri malo višji plači pa smo hitro na 50%. Potem vsi štrikajo z najemanjem espejev, z malicami in potnimi stroški ipd., da se vendarle nabere dovolj za dostojno plačo. Ne me križat, ker sem tole navrgel takole čez palec, saj so izračuni mnogo bolj kompleksni, vem. Prav tako sta naša sociala in zdravstvo še vedno neskončno boljša kot tu v ZDA, prav tako ceste, kolikor koli se kdo morda pritožuje čez stanje pri nas. Le to bi rekel, da bi ob višini davkov skupna blaginja pri nas lahko bila še mnogo višja, kot je zdaj.

To, da gremo v smeri, kjer je ZDA, me niti najmanj ne navdušuje. Veliko denarja, razkošna hiša in obilo materialnega blaga je bolj malo vredno, ko pa ljudje večino časa preživijo v pisarni ter na poti tja in nazaj. Delovnost je lepa vrednota, ampak vse ima mejo. Ljudje še v pokoj ne gredo, ampak načrtujejo neko delo tudi na stara leta.

V ZDA si niti ne predstavljam, kako je preživeti z „jurja na mesec“, saj so cene hrane v trgovinah res visoke. Šest lično spetih listov kodrastrega ohrovta 3$, en grapefruit 2$, 1,5 kg krompirja 7,5 $, ½ kg basmati riža 7 $, skodelica sladoleda 4,5$ itd. Ok, to je manjši market, nikakor ne supermaket, pa vendar. Mnogi navedeni izdelki so bio, a so cene na funt (ca. 450 g) so 2-3 višje kot pri nas na kg. Nakup je pomenil, da smo z živili napolnili tri platnene vreče, pa je na ekrančku pisalo 136$. Uf!

K sreči se da najti precej divje hrane, ki je tudi tu zastonj. Samo paziti je treba na table „No trespassing!“ oz. na potencialno prisotnost lastnika zemljišča. V Novi Angliji je veliko užitnih rastlin, ki jih poznam iz Evrope: regrata, lobode, ivanjščic, trpotca, smrekovih vršičkov … Za solato za dva se zlahka nabere!

20180607_160850

Narava je bohotna! Mlad gozd povsod. Dobrih sto let nazaj so bili tukajšnji hribi praktično povsem izkrčeni za ovčjerejo in govedorejo, potem so na veliko zasadili borovce in jih posekali, nazadnje pa je iz podrasti iglatega gozda vzniknil mešani gozd, v katerem je najti vse od breze in topola, do javora in hrasta, pa tudi iglavcev ne manjka vmes. V podrasti praprot in robide. Včeraj se je mimo sprehodila čreda jelenov, na travnik rad pride ameriški gozdni svizec, na sprehodu smo naleteli na več kakcev črnih medvedov, a videl še nisem nobenega.

Danes grem na še en krajši pohod v naravo. Sončen dan vabi. Drug teden bom na dogodku v ekovaški skupnosti v sosednji zvezni državi Maine, sledi izlet v Montreal, urejanje vize za Kitajsko, kjer konec meseca moderiram akademijo za vodje v akciji Očistimo Kitajsko 2018. Razburljivo, da je tudi Kitajska zraven! Naslednjič se oglasim od tam, kjer je vzhod zahodneje …