Agro-kulinarični nudizem

Najboljši čas za sončenje je hladna polovica leta. Danes je bil eden tistih čudovitih dni s temperaturo malce nad 15 C, ko se je božansko razgaliti in izpostaviti kožo blagim jesenskim sončnih žarkom. Gol sem več ur čistil okolico vrta, sekljal vejevje in potem, sede na najbolj sončni točki, olupil krompir, česen in čebulo, narezal muškatno bučo … in še malo posedel kar tako.

Zanimivo, da je marsikomu nerodno že ob branju o goloti. Kakor jim je nerodno že ob pomisli, da bi jih nekdo videl med opravljanjem velike potrebe, ali bog ne daj, med masturbiranjem ali spolnim odnosom. Vsi mi delamo take in drugačne stvari za zaprtimi vrati, ko smo povsem sami (ali kvečjemu z intimnim partnerjem), vsi imamo majhne in velike skrivnosti. Ni je hujše zadrege, kot če nas kdo pri njih zaloti.

Tudi sam sem bil, medtem ko sem gol delal na vrtu, čuječ. Ne zato, ker bi mi bilo nerodno, če bi me drugi videli, ampak zato, ker bi bilo nerodno njim.

Ko druge zalotimo pri “nespodobnem” vedenju, je nam nerodno prav toliko kot njim, včasih še bolj. Nekaterim ni le nerodno, začnejo se zgražati, jeziti, postanejo agresivni in nasilni. Celo do človeka, ki na svojem lastnem vrtu, povsem sam, daleč od sveta, opravlja vsakdanja opravila – brez oblačil.

Dobro vem, kako močna je kultura in kako težko (ali celo nemogoče) jo je spreminjati z razumom. A ne morem si kaj, da ne dvomim o njej in se sprašujem, kaj bi se zgodilo, če bi vsi skupaj podvomili o njej.

Kot je podvomil znanec, ki je eno leto preživel na Kitajskem, kjer na javnih straniščih med posameznimi “školjkami” (“čučavci”) ni bilo predelnih sten, kaj šele vrat. Skratka, ljudje so kakali drug ob drugem, med tem klepetali … Ko je prišel v drugo državo, je šel na stranišče, kakršnega je bil vajen od prej. V trenutku je bil v starem programu — zaklenil je vrata, sedel in … ostal brez diha, ko je nekdo prijel za kljuko in hotel odpreti vrata. V naslednjem trenutku se je nasmehnil sam sebi: “Kaj je z mano?! Še včeraj si to počel s tremi drugimi v istem prostoru!”

Oh, kako na hitro nas zagrabi program okolja, v katerem bivamo …

V ekovasi v Nikaragvi, kjer sem se zadržal dva tedna, so imeli del zunanjega prostora ograjen in je v njem veljalo pravilo “clothes optional” oz. “oblečeni po želji”. Seveda smo tja šli uživat v svobodi golote. Prostor je bil odmaknjen in ograjen zavoljo močne krščanske kulture lokalnega prebivalstva, s katerim so naši gostitelji sicer negovali res lepe odnose. Ker je v tem prostoru golota bila povsem normalna (kot da bi bili na nudistični plaži), nikomur ni bilo nerodno, nihče ni bil nesproščen, delali smo in se igrali enako sproščeno, kot če bi nosili oblačila.

Čemu se odreči neki povsem neškodljivi izbiri – biti gol – samo zato, ker je okolje do tega netolerantno? Odrešilno je pustiti za seboj komplekse, zadržke, strahove, predsodke in indoktrinacije, brez katerih lahko stojimo goli pred drugimi osvobojeni zadrege, nestrpnosti, sovraštva, pohote, nasilja, skratka vrste duševnih blokad in popačenj.

Vem, da je za ogromno ljudi (verjetno za večino) razgaljanje pred drugimi absolutno nesprejemljivo. Tudi zame je dolgo časa bilo. Moj prvi izhod na nudistično plažo se je zgodil, ko sem bil star 30. Če rečem, da mi je bilo nerodno, nisem niti popraskal po površini groze, ki je utripala v meni. Sedel sem k prijateljem in prijateljicam in se začel pogovarjati – kao – sproščeno. Čez nekaj minut so se ob nas znašli otroci nekaterih od žensk v krogu in začeli spraševati to in ono in tisto. Njim ni bilo prav nič nerodno. Smejali so se, pili vodo, grizljali piškote in …

… kar naenkrat se je en fantek zazrl v moj penis in začel postavljati vprašanja: “Mami, mami, zakaj so lulčki tako različni? Zakaj imam jaz majhnega lulčka, ta stric pa velikega? A drugim lulček tudi kdaj nabrekne? Zakaj? …”

Pet otrok se je zbralo okrog mene, si od blizu ogledovalo moje spolovilo, svoja spolovila, mame so se sproščeno smejale in odgovarale na njihova vprašanja. Verjetno je moj obraz povsem prebledel, kajti ud mi je začel nabrekati! Otroci so se smejali in ga hoteli potipati. Rekel sem, da raje ne, prosim. Pogledali so me v obraz in prošnjo spoštovali. Ud je čez nekaj sekund uplahnil, otrokom vprašanja o spolovilih niso več bila zanimiva in so stekli stran ter se živahno igrali ob morju.

To je bila moja “iniciacija” v goloto. Moralisti utegnejo v tem videti greh, ki je povsem v nasprotju z vzgojnimi normami, etiko, bontonom in (“našo”) kulturo. Na to jim odgovarjam z zgodbo, ki je v knjigi Zavedanje pove jezuit Anthony de Mello:

V filmi Federica Fellinija 8 1/2 je prozor, v katerem krščanski brat pelje na piknik skupino 8-10 let starih fantov. Na plaži so, hodijo pred bratom, ki je ostal zadaj s tremi, štirimi, da prinesejo stvari. Ostali fantje naletijo na starejšo žensko, vlačugo, in ji rečejo: “Živjo,” in ona odvrne: “Živijo.” Potem vprašajo: “Kdo si ti?” Ona odvrne: “Prostitutka sem.” Dečki ne vedo, kaj je to, a se pretvarjajo, da vedo.

Izkaže se, da eden od dečkov ve malo več kot drugi in spregovori: “Prostitutka je ženska, ki naredi določene stvari, če ji za to plačate.” Fantje jo vprašajo, ali bi naredila te stvari, če bi ji plačali.” “Zakaj pa ne?” odgovori ona.

Dečki zberejo nekaj denarja in ji ga predajo, da naredi določene stvari za njih. Ona reče: “No, otroci, kaj želite, da naredim?” Edino, kar jim pade na pamet, je, da ji rečejo, naj se sleče. In se. Gledajo jo; še nikoli niso videli gole ženske. Ne vedo, kaj zdaj, pa jo vprašajo: “Ali bi zaplesala?” Ona odvrne: “Seveda.”

Dečki jo obkrožji, pojejo in ploskajo, prostitutka miga z zadnjico in vsi skupaj neizmerno uživajo. Nenadoma to opazi brat. Priteče po plaži in se zdere na žensko. Zapove ji, naj se obleče.

V tistem trenutku so bili otroci pokvarjeni; do takrat so bili nedolžni in lepi.

Razmišljam, kaj bi se zgodilo z našo družbo, če ne bi bil nudizem dopusten le na nudistični plaži. Kaj, če bi po lokalih, športnih dvoranah, čakalnicah, bazenih, javnih ustanovah in parkih – ter seveda ob vrtovih, njivah, sadovnjakih – visele table “oblečeni po želji”, namesto sedanjih tabel, ki prepovedujejo že takšno ali drugačno pomanjkljivost na oblačilih (kot so čevlji, kravata, suknjič)? Kaj če bi goloto vpeljali v šport po vzoru stare Grčije? (Z izjemo zimskih športov, seveda.)

Med pozitivnimi učinki je vredno najprej izpostaviti, da bi to bil velikanski udarec za tabloide in pornografsko industrijo. Kjer so vsi goli, izgine neskončno fantaziranje, zlasti pri moških izgine sla, videti jo golo. Nekateri mislijo, da bi se moškim med nagicami zmešalo. A v resnici bi izpad sistema trajal prav tako dolgo, kot je trajala radovednost otrok nad mojim penisom na nudistični plaži. Lovec bi ostal brez plena, moral bi ga poiskati drugje …

Raznih škodljivih izprijenosti, seveda, ne bi mogli odpraviti, vsekakor pa bi načeli eno največjih izprijenosti naše družbe: da je biti gol sramotno, nekulturno, nespoštljivo, grešno.

Po svetu hodim bos in že s tem pri marsikom vzbudim res blazne reakcije – ki sploh niso njihove! Skoznje govori paranoični svet, ki živi v dogmi, da se to pač ne dela. “To se pač ne dela!” ni utemeljitev, ni argument. To je golo nasilje. No, pravilneje bi bilo reči, da je to oblečeno nasilje; oblečeno v celo kolobocijo – ne izbranih, ampak vsiljenih – “kulturnih” obrazcev in norm. Kot sem že zapisal: sprašujem se, kaj bi se zgodilo, če bi vsi podvomili o tej naši sveti “kulturi”, našem čaščenem zlatemu teletu.

Pa pomislim, kako bi me gledali šele, če bi se na cesti pojavil gol. In če bi vprašali, zakaj sem gol, bi vprašal nazaj, zakaj so oni oblečeni. Dodal bi – enako kot pri bosonogosti: Oblečeni ste predvsem zato, ker so oblečeni vsi ostali. Če bi bili vsi okrog vas goli, bi vam bilo v oblačilih enako nerodno kot pričakujete, da bi zdaj moralo biti meni. In če mi ni nerodno, potem mora z mano preprosto biti nekaj hudo narobe, kajne?

Slutim, da se ne bi mogel dolgo braniti z razumnimi argumenti. Nekdo bi se prej ali slej spravil nadme in me odstranil iz javnega prostora, da ne bi kalil javnega reda in mira. Nisem prvi, ki to pravi: mar ni absolutno noro, da bi z goloto povzročil večji nemir, kot ga povzroča nasilje v filmih in poročilih?

Ker večina ne zmore podvomiti o splošno sprejetem v ožji ali širši družbi, so se skozi zgodovino lahko dogajale strahote takih ali drugačnih množičnih pomorov, danes se dogaja pomor življenjskih vrst, ki se dobesedno dušijo v naših odpadkih – kmalu pridemo tudi mi na vrsto. Dogaja se in še se bo dogajalo vse od 9/11 ali TEŠ-a, preko frackinga in globalnega segrevanja, do burleske zadnjih volitev v ZDA. Grozota je, da marsikoga vznemiri golota, medtem ko sprejema kot normalno debato med Clintonovo in Trumpom … in mu ni jasno, zakaj se meni to zdi čudno.

Ah, pustimo za zdaj vse nesmisle sveta na strani … Sleči se in sesti na zavetrno osončeno lego je tako lepo! Pojesti odličen obrok in se smehljati soncu, medtem ko mi prijazno greje pravkar napolnjen trebušček, je neprecenljivo. Še sreča, da mi ni treba skrbeti, saj v moje grmovje le redko kdo priroma. Veseli me, če vam ni bilo nerodno tole brati, to je dober znak. Če vam je bilo nerodno, pa je dober znak, da ste se prebili do konca in s tem do vprašanja: česa neki vas je strah?

Si predstavljate, da pridete v raj, pa vam Bog reče: “No, sleci se. Vstop je dovoljen samo golim.” Vi se, seveda, zgrozite in obrazložite, da so na cerkvenih podobah angeli in ljudje odeti v ohlapne halje, pričakovali ste nekaj takega. Bog pojasni, da ste premalo pozorno brali Sveto pismo – če vas je sram, je v vas greh, očitno še niste zreli za raj. Kjer ni greha, tam ni pohote, zla, slepih predsodkov, sodb, zavisti, torej v raju ni potrebe po oblačilih. Vrata v posmrtni raj se odprejo tistemu, ki že za življenja neguje raj in živi v njem brez sramu in strahu.