Kaj reči o časih, v katerih je vplivneže in veljake groza vprašanja iz naslova? Kakor koli odgovorijo, nekoga bodo gotovo razbesneli.

Ne rečem, da je lahko odgovoriti na vprašanja, ki se navezujejo na ženskost. To je nenehno spreminjajoča se uganka in še same ženske se pogosto lovijo z njo – kako se ne bi mi moški!

Kot da to ni dovolj, se je k skrivnosti pridružila še moškost! Niti na to vprašanje več ni mogoče odgovoriti tako, da so vsi zadovoljni. Niti spolni organi in telesne poteze, niti hormoni in kromosomi ne zadostujejo več, da se nesporno razglasite za eno ali drugo. Danes ste lahko tudi tretje, četrto … sedmo, deveto ali dvaindvajseto in pol … ker ste se pač sami tako odločili in vam aktivistični katalogi ponujajo vsakovrstne samoopredelitve. Spol postaja vloga, nič več ni biološka determinanta. (Tako kažejo trendi, no.)

Narava se rada poigra z biologijo in včasih eno in drugo malce pomeša, da se iksi in ipsiloni nekaj naučijo. Taki eksperimenti so kot slepo streljanje v tarčo, ki včasih obrodi zadetek v polno: neko presežno inovativno gensko spremembo, iz katere se porodijo cele nove vrste. Toda večinoma so mutacije slepe ceste, ki ne vodijo nikamor.

Zato je jasno, da se bodo “nebinarni spoli” – tako v smislu fizionomije kot psihologije in tudi politične samoopredelitve – pojavljali naprej, dokler bo človek na Zemlji, a to so slepi izrastki na drevesu življenja, ki se v biološkem smislu ne bodo nadaljevali – razen delčka njih, ki je deden. Ker reprodukcija poteka kot akt med moškim (proizvajalcem semenčic) in žensko (proizvajalko jajčec), sta ta dva spola neizogibno edina nosilca dednosti. Lahko to malce “tweeknemo” s tehnologijo, a ne prav dosti.

Ne rečem, da je absolutno nemogoče, da bi se tudi pri človeku z mutacijami razvila funkcionalna obojespolnost ali celo partenogeneza (aseksualna reprodukcija). A tudi v tem primeru nekakšna spolna identiteta ostaja – ženska oz. moška. Vse kompleksno življenje na Zemlji določa polarnost ženska-moški in narave ne briga, ali se to komu zdi nevključujoče.

Ko vidimo osebo, ki ni ne eno ne drugo, jo še vedno hočemo spraviti v en ali drug predal. Ko se “deklaracija na etiketi” ne ujema s tem, kar nam pravijo oči, prej zaupamo očem kot deklaraciji. Razgledani ljudje razumejo, da se pojavljajo izjeme in so do njih strpni, če se te izjeme ne stopnjujejo v nespamet in zlorabo. Ko vidimo, da nekdo, ki mu manjkajo ženski atributi, tepe nekoga, ki ima ženske atribute, se nam v glavi zgodi “tilt” – pa naj dokumenti in biološke analize kažejo kar hočejo. Zdravo je opaziti, da nekaj ne štima, kar koli že to je. Zdravo je pritiskati naprej, če na kristalno jasna vprašanja ni prav takih odgovorov, ampak nas druga stran namerno pušča v megli.

Naj se debate glede definicije spolov še tako krešejo, biološko binarnost je treba braniti že zato, da ohranimo tiste malo zdrave pameti, ki jo družba še premore. Tudi če smo moški zmedeni ob ženskah (sploh pa ob novokomponiranih spolih) in nas je strah, da ne bi koga užalili, saj se do dam spodobi olikano vedenje, to ne sme biti izgovor, da ne rečemo bobu bob, ko se deklaracija ne ujema z očitnim.

Če res hočemo ranljive dame zaščititi pred grožnjami primitivnih in surovih, moramo najprej sebe zaščititi pred butalstvom in kolektivnim slepilom.

Da se ne bi nazadnje izteklo kot v šali, ki kroži po spletu.

Punca se romantično stiska k fantu: “Hej, kaj imaš najraje pri puncah?”

On odvrne: “Xx kromosom.”

No, ker smo moški zmedeni in ker kromosomi niso očem vidni, prilagam test ženskosti. Pojdite po vrsti in če se kjerkoli kaj zatakne, imate vso pravico reči dami, ki se vam predstavlja kot taka: “Hvala, ampak, ne, hvala!”

  1. Ali ima joške? Če jih nima, še ni nujno, da ni ženska. (Poglejte, no, še malo naokrog.)
  2. Ali ima brke in brado? Če jih nima, še ni nujno, da je ženska. (Posebej, če vztraja, naj jo nagovarjate z “gospodična”.)
  3. Ali vas prebuta? Če vas, še ni nujno, da ni ženska. (Če vam brada ni bila sumljiva, si zdaj skorajda lahko zaupate.)
  4. Ali ima tiča? Če ga ima, še ni nujno, da ni ženska. (Posebej če obožuje analni sekas –bodimo no prak-tič-ni (sploh, če vas ne tepe).)
  5. Ali ima vagino? Če jo ima, še ni nujno, da je ženska. (Preverite, ali se vagina sama podmazuje. Če ne, lahko, da je umetna.)
  6. Ali ima maternico in jajčnike in proizvaja jajčeca ter lahko zanosi? Če je odgovor “da”, potem ta “da” prevlada nad vsemi prejšnjimi merili. To je biološka ženska.

    (Pri moških vam testa ni treba spreminjati vse do šeste točke. Tam samo preverite ali ima testise, ki proizvajajo semenčice. To je biološki moški.)

  7. Izjema so ženske in moški, ki zaradi kakršnega koli razloga nimajo jajčnikov oz. testisov – tu so merilo že omenjeni kromosomi. Danes vemo, da se tudi na kromosome ne moremo 100% zanesti in da obstajajo razni odstopajoči sindromi, ampak za vse praktične namene je dovolj razlika med xx in xy (recimo temu newtonovska genetika), tisti 1% izjem pa je kvantna genetika – kot je lahko delec hkrati tudi valovanje, je lahko v teh primerih ženska tudi moški (in obratno).

V povsem drugi kategoriji je opredeljevanje “moških” in “žensk” na podlagi subjektivne orientacije do drugih ljudi. Ko se sprašujem, kdo mi je všeč, kako mi je všeč, kdaj, koliko, zakaj, kaj bi rad s to osebo počel, kje, koga še hočem zraven ali ne … je možnosti neskončno. Kar izžarevam v družbo, mi ta družba kot ogledalo odseva nazaj in to si potem razlagam kot lastno identiteto. To je sicer običajen pojav, težava je v tem, da nam odsev vrača razvajena najstnica, ne pa modra matriarhinja. Ko spremljam debato o dotični temi, je kakofonija glasov prav takšna, kot bi jo pričakoval v razredu, polnem skreganih nabritih najstnic.

Ko sem raziskoval zgodbe za svojo zadnjo knjigo, sem preposlušal pogovore z ducati detranzicijk in detranzicijcev, ki so si najprej spremenili spol (kirurško odstranile/dodali prsi in nekateri tudi zamenjali originalne spolne organe z umetnimi). Detranzicijci so to kasneje obžalovali (in še vedno obžalujejo). Zase pravijo, da so ženske oz. moški že zato, ker imajo xx oz. xy kromosom, čeprav ne morejo zanositi ali spočeti otrok. Tisti najbolj jezni pravijo, da s kirurško menjavo spolovil nikoli ne moremo zares spremeniti spola, spremenimo lahko samo videz in vloge.

Manija v določenih krogih glede spreminjanja spola potrjuje točno to, kar se trudi ovreči: da sta dva spola (moški in ženski) temeljni determinanti človeškosti. Z menjavo ne spremenimo ničesar na primarni, biološki ravni in v biološki resničnosti geni teh oseb obtičijo v slepi ulici.

Na strogo družbeni ravni je raztapljanje spolne binarnosti pomembno pri preoblikovanju zakrknjenih vlog, ki nam ne služijo več. Podpiram odmikanje od tistih starih funkcij, ki so dejansko preživete, a obred iniciacije v novo pripadnost se mi zdi vendarle malce preskrajen, če vključuje kastracijo. Ko (če) bo medicina zmogla seči do kromosomov in presajati testise, maternice in jajčnike tako, da v polnosti ohranijo njihove funkcije, takrat bomo lahko govorili o dejanski spremembi spola. Do takrat so vse spremembe performativne in pogosto tudi cinične.

Če razumete angleško, poiščite na spletu ime Ritchie Herron in mu prisluhnite, ko se z njim pogovarja Andrew Gold. Če poznate koga, ki bi si rad spremenil spol, naj najprej pozorno prisluhne Ritchieju (in naj mu prisluhneta tudi psiholog in kirurg ter tej osebi odgovorita na vsa vprašanja, ki jih Ritchie postavlja) — če bo dotična oseba še vedno želela spremeniti spol, je to prava pot zanjo in ji zaželite vso srečo.

Poznam ljudi, kjer je osebnost enega spola v telesu drugega. Za take je sprememba spola dobesedno odrešitev in je odlično, da jim jo medicina omogoča. Že tako si niso znali kaj početi s spolovili, s katerimi so rojeni. Da se razumemo: prisluhnil sem tudi ducatom trans-oseb, ki so prezadovoljne z novo identiteto in hvaležne, da so imele to možnost. Eden takih je Buck Angel. Poznam obe strani zgodbe in moj zapis je predvsem poziv k previdnosti, ne k prepovedi smotrnih ukrepov, tudi kirurških.

Kaj moremo, ko pa je med mladimi spolna tranzicija že skoraj modna muha, kar ni nič nenavadnega, glede na to, da je skoraj vsa mlada zasedba Harryja Potterja, zdaj, ko je odrasla, pristala “v trans-filmu”. Daniel Radcliffe, denimo, odločno podpira trans-osebe prek projekta Trevor in se postavlja proti izjavam avtorice J. K. Rowling. Mladim bi težko očitali, ker poslušajo Daniela in se zmrdujejo nad izjavami Rowlingove. Seveda zaupajo slavnim vrstnikom, logično! So pa vsekakor na mestu očitki, ki letijo na strokovno javnost, ker dopušča ihtavim aktivistom zamegljevanje dejstev in sabotiranje prepotrebnega dialoga.

Ni na meni, da odločam, kje in kako naj družba povleče črto, zase vem, da mi je pri razločevanju med moškimi in ženskami pomembnih vseh sedem točk. Če moški spremeni šest točk in mu ostane le sedma (XY kromosom), mu bom rekel “gospodična” že zato, ker cenim njeno vztrajnost. Če je v “novem telesu” že mnogo let, bo izžareval ženstvenost in niti ne bo dvoma o tem.

Če pa je nekdo nekje na pol ali četrt poti, ali pa sploh ni na poti, ampak je le raztresen in se šele išče na menijih, ki mu jih predstavljajo aktivisti — da niti ne omenjam blatantnih izkoriščevalcev spolne zmede – mu nikakor ne bom rekel “gospodična”. Težko mu bom rekel tudi “gospod” – prvemu, ker je otrok, drugemu, ker je barbar.

No, to mi je ležalo na duši. Nisem noben veljak, zato sem si upal povedati, kaj je ženska, kaj je moški in kaj ni ne eno, ne drugo. Če aktivisti res tako trdno verjamejo v resničnost novokomponiranih “spolov” (angl. “gender”), naj si tudi za dva temeljna izmislijo povsem nova imena in pustijo biološki determinanti ženska in moški nedotaknjeni. A nekako se mi zdi, da jim megla za ihtavi aktivizem še kako prav pride.