Seveda ni bilo kar tako prejeti vabilo k snemanju oddaje s slavnim Benom Foglom! Jasno, da nisem mogel reči ne! Prav nič se nisem začudil, ko smo s snemanjem pohiteli zaradi višje sile in sem februarja 2024 odpotoval v drugi dom v Španiji k bratu po duši Johnnyju. Žal mi je bilo, da nismo snemali v Sloveniji, a po drugi strani mi ni v Andaluziji prav nič manjkalo.

Molino de Guadalmesi je prekrasna ekološka skupnost na Gibraltarski ožini s pogledom na Maroko le deset kilometrov vzhodno od Tarife. Razkošna preprostost z majhnimi kočami, odklopljenimi od omrežij, s kompostnimi stranišči, vrtovi, v bližini oceana, z vetrom za jadranje na deski – ni da ni.

Z Benom Foglom sva se prvič srečala nekaj dni pred mojim petdesetim rojstnim dnem. Nisem vedel, kaj naj pričakujem. Moral sem priznati, da je mnogoplasten, empatičen človek, ki resnično ljubi preprostost in divjino, hkrati pa je objel bremena in udobja slave svetovno znane javne osebnosti. Nenavadno združuje dostopnost in nedostopnost. Pravzaprav mi je lepo zrcalil moj lastni značaj. Ben se vede zelo prijateljsko, pa vendar ne bi nikoli kar tako predvideval prijateljstva.

Moje sodelovanje v Benovi oddaji je spodbudilo založbo Primus k prevodu njegove knjige Navdihi iz divjine in povsem razumljivo je bilo, da so me povabili k pisanju spremne besede. Napisal sem naslednje …

 

BODITE TAKŠNI, KOT VAS HOČE DIVJINA

Spremljati Bena na ekranu je seveda prekrasno, toda doživeti njegov mir – in nemir – med vrsticami na papirju je neprecenljiva pustolovščina. Popotnik sem tudi sam in mi je blizu nemir, ki podžiga barko, ko je prikovana na luko.

Kakor Ben sem prav tako spisal nekaj knjig in mi je domača nagonska sla k prelivanju spoznanj v krajše in daljše zapise. Motivacija je preprosta: ponižno podeliti mistična srečanja z mejami sebe in narave z manj drznimi – in norimi – od sebe.

Ben je nedvomno eden najbolj drznih in norih pustolovcev na planetu. Hkrati je eden najbolj krotkih ljudi, kar sem jih kdaj srečal. Divjina očitno ne le prebuta, ampak tudi ukroti duha, če si le to dopustimo.

Ko me je producentka/režiserka serije V divjini z Benom Foglom povabila k sodelovanju, mi je zaigralo srce. Tedni priprav so minili en, dva, tri. Šest dni snemanja na obali svetlobe (La Costa de la Luz) pri Tarifi je bilo nepozabnih. Zdaj se lahko pohvalim, da sem bil Benov gost, čeprav se v oddaji zdi, da je bil on moj.

Poučno je bilo opazovati Bena med snemanjem, kako poslušno sledi navodilom producentke in brez godrnjanja ponavlja prizore. Ker je bilo pristno, je bilo lahko tudi odigrano; bilo je tako žlahtno odigrano, da je zato videti pristno.

V premorih med prizori sva seveda veliko klepetala. Izmenjavala sva se v iskreni radovednosti drug o drugem. Nasmejal me je, ko je rekel, da je en njegovih najljubših dokumentarcev Big River Man o tem, kako je naš Martin Strel preplaval Amazonko. Povedal mi je, da je z mnogih obal sveta prinesel domov naplavljen les in ga obesil na steno – pa sem zanj odrezal reženj plutovca in nanj vžgal svoje ime, datum in kraj snemanja. Vidno se ga je dotaknilo, ko sem mu ga podaril.

Ben me je spomnil na moje najlepše trenutke v divjini. Ko sem se podal v resnično divjino, me nikoli ni gostila; v tisti pravi divjini sem bil in vedno bom bodisi popoln divjak ali popoln tujec. In prav je tako. Zato v sebi vedno gostim delčke divjine, ki so se odtisnili v mojega duha, medtem ko njena prostranstva, hvala bogu, ostajajo za vedno skrita in tuja.

Ben me je spomnil tudi, da mi v divjino ni treba na tisoče kilometrov daleč. Le uro hoje od mojega hišnega praga se najdejo kotanje in slemena, na katerih me povsem spodobno prebutajo pesti narave, če se jim prepustim. In le če se jim prepustim, me ukrotijo.

Ni mi treba tekmovati z največjimi norci tega sveta, da mi divjina nekaj da. Lahko se odpravim v bližnji gozd in se ponoči – brez lučke (pa, recimo, še bos!) – pritipam domov. Če vas je strah gozda, morda v Benovih modrostih najdete kanček navdiha, da ju objamete: tako strah kot gozd.

Tudi če se le za eno noč odpravite v divjino, vas bo naučila nekaj o pristnosti. Kot zapiše Ben: pokazala vam bo, kako biti takšni, kakršni ste – v resnici – ne takšni, kakršne bi vas rada imela družba.

STROKOVNOST IN SRČNOST SNEMALNE EKIPE

Pisanje spremne besede me je vrnilo v dneve snemanja …

Da ni prostora za šalo, sem dojel, ko je drugo jutro snemalna ekipa privihrala po klančini v dolino rečice Guadalmesi, čeprav je lilo kot iz škafa. Oprema je bila varna v zabojih, oni pa le blago premočeni pod anoraki in dežniki. K sreči je dež kmalu ponehal in je snemanje potekalo v ugodnih pogojih.

Snemanje smo, seveda, prilagajali vremenu. Da bi bili prizori pristni, jih je treba večkrat ponoviti z različnimi objektivi in z več zornih kotov. Ko je odlično odigrano je povsem naravno; ko je res naravno, je lahko dobro odigrano. Plesali smo med igro in spontanostjo, producentka/režiserka nas je urno selila od prizora do prizora, snemalca sta mojstrsko usklajevala objektive in postavitev kamer, mojster za zvok je pomahal v opozorilo vsakič, ko je zakukurikal petelin, zalajal pes, zabrnel traktor, da bi bilo v prizorih čim manj zoprnih motenj.

Ekipa je delala od jutra do mraka. Prehodili smo veliko kilometrov na dan, k obrokom sedli na kratko, hitro pojedli in odhiteli naprej.

Najljubša prizora sta mi tek z Benom ob obali in pogovor na plaži. Predstavljam si, da se je ta del vizualno iztekel vrhunsko. Večkrat se mi je zdelo, da sta snemalca prav uživala v kakovosti svetlobe in pristnosti prizorišča. Kot recimo v delavnici, kjer sta prav vzdihovala nad dejstvom, da je vse orodje povsem očitno v rabi, ne pa tako kot marsikje drugje, kjer je bolj okras.

Producentka/režiserka Jo Young je že v predpripravah pokazala izjemno strokovnost. Niti najmanjše podrobnosti ni spregledala. Vsak podatek je trikrat preverila, da ne bi česa predstavili narobe. Izmenjala sva veliko sporočil, da sva vse uskladila in izbrala moje arhivske posnetke in fotografije. Hvala tudi sošolcem in prijateljem iz mladosti, ki so prispevali kar nekaj svojih fotografij!

 

VELIKA HVALA SKUPNOSTI!

Ko sem Johnnyja vprašal, ali lahko pridemo snemat v Molino, je odgovoril: »Bienvenido! Mi casa es tu casa!« Neskončno sem mu hvaležen in ostalim za srčno podporo, odprtost, toplino, prilagodljivost, gostoljubnost, odlično hrano vse dni … Tudi Nines je bila izjemna. Pa nizozemska prostovoljca, glasbeniki in gostje, ki so mi polepšali rojstni dan. Seveda tudi psi, koze in muca Surya. Da ne omenjam gora, reke, morja in vetra. Skupaj smo delovali kot urica!

Imeti tako enkratne prijatelje na tako čudoviti lokaciji je posebne privilegij. Seveda Molino de Guadalmesi ni za vsakogar. Za nas, ljubitelje razkošne preprostosti, je vsekakor raj na zemlji. Ne dvomim, da me bo še kdaj zaneslo tja.

Fenomenalno je, da lahko tako posebnemu kraju lahko rečem drugi dom. No, morda je tretji ali četrti, a v vsakem primeru je dom.

—

Premiera je na Channel 5, v torek, 25. 3. 2025, ob 22. uri (po srednjeevropskem času).