Saj poznate štos, ko mufti z visokega minareta pojasni demokracijo: demokracija je to, da imam jaz svobodo urinirati po vas, vernikih, in vi, verniki, imate prav tako svobodo od tam spodaj urinirati po meni.

S to podobo v mislih se preselimo v stvarnost. Kaj opazimo?

Na eni strani en vplivnež polnega mehurja šprica urin na vse strani po svojih “vernikih”, na drugi strani drugi vplivnež škropi na veliko po svojih. Mehurji mogočnežev visoko nad oblaki so tako veliki, da hektolitri smrdljive rumene tekočine dežujejo kot iz gromozanske fontane.

Verniki, ki se združujejo pod različnimi minareti, včasih rdečimi in modrimi, včasih belimi in črnimi, se gnusijo drug drugemu. Da, gnusijo! Ne gre več za vzajemno neodobravanje, nestrinjanje, razdeljenost. Ko gledajo pohcane sovražnike, jim gre na bruhanje.

Na lastni smrad smo se tako navadili, postal je tako samoumeven, da ga ne zaznavamo več. Penisi, ki bingljajo nad našimi glavami in ščijejo po nas, so v medijski in splošni folklori prikazani kot pospeševalci razvoja, investitorji, javni deležniki, gospodarski aktivatorji … Hm, kaj če bi rekli penisu penis?

Penisi v zameno za svoj urin nočejo našega urina, hočejo našo kri, da nam jo nazadnje stokrat reciklirano vrnejo bledo rumenkasto in prazno.

A zgodbe o razvoju si ne pripovedujemo na tak način. Rumeno tekočino imamo za zlato. Mnogi se celo razveselijo, ko začne špricati iz sosednje luknje, kaj šele, ko nas ta luknja blagoslovi s trdo valuto.

Rumenorjavi do neprepoznavnosti si domišljamo, da smo modri in rdeči, ker imamo na prsih značko in v roki zastavico. Z umazanimi prsti brišemo sveto značko in zastavico, nastavljamo ju curku urina, da ju opere, s tem sporočamo, kdo smo.

Penisi so tako visoko v oblakih, da jih ne vidimo. Da urin v lepših curkih pride do naših obrazov, postavijo na “oblast” porcelanaste figurice s polikanimi svilenimi penisi pod brado.

Svileni penis je sveti totem kapitalizma.

Megapenisi postavljajo podse vse manjše svilene penise, dokler ne pridemo do državic, kakršna je Slovenija, kjer sterilni mikropenisi usmerjajo tuje tokove urina po nareku minipenisov.

Če kdo pride do položaja svilenega penisa — in tam tudi ustane tako, da je večkrat “izvoljen” — je to le zato, ker se je bil pripravljen pokoriti služenju neizprosnim zakonitostim tokov zlate tekočine.

Za vedno si bom zapomnil besede Wolfganga Schaubleja, nemškega finančnega ministra, kot jih navede Yanis Varoufakis: “Ne moremo dopustiti, da bi volitve spremenile ekonomsko politiko.”

Skratka, ekonomska politika nam je naložena povsem izven demokratskega procesa. Urin mora teči in da bi tekel, se morajo državljani na veliko udeleževati v krvodajalstvu. Saj ne, da vi dajete gromozanske količine kri, ne skrbite. Vi date le par kapelj, sicer pa oskrbujete mašinerijo, ki kot molzni stroj izsesava kri Zemlje in najrevneših ljudi na njej.

Ko sem že pri Varoufakisu — v tem pogovoru z Noamom Chomskym omenja tudi, kako nujno bi bilo zagotoviti popolno transparentnost ekonomske politike. A o tem lahko samo sanjamo.

Ko poslušam Varoufakisa, razumem, zakaj se v zadnjih letih dogaja takšna perverznost v visoki in nizki politiki. Predsedniki nam bingljajo pred nosom s smrdljivimi penisi in nam jih brez sramu tlačijo v vsako luknjo in špranjo, ki jo najdejo.

Marsikdo reče, hvala Bogu, so vsaj transparentni. Mar ni to le cenena pornografija? Lahko rečete, da bližnji prizori penisa v vsaki luknji dejansko ničesar ne prikrivajo. A v resnici prav s tem vse prikrivajo, zlasti nespodobnosti neizvoljenih megapenisov, ki krojijo dogajanje v svetu mnogo bolj, kot si zmoremo priznati.

Najhujše je to, da z gledanjem tovrstnih perverzij, ki so nam nenehno pred nosom v vseh medijih, izgubimo fini čut za humanost, etičnost, sorazmernost, realnost. Kaj sledi?

V časih, ko lahko žvižgači in spletni pirati čez noč razkrijejo umazana dejanja velikih in malih penisov ter jih predstavijo v celoti svetovni javnosti, se je preveč tvegano skrivati. Najbolje je razkrivati nespodobnosti in hkrati množice delati vse bolj otopele in neobčutljive na smrad.

Na koncu bodo lahko megapenisi povsem odkrito scali po nas, megariti bodo srale, mi pa se bomo še nastavljali priljubljenemu curku, ker — tako trdi naš Veliki Penis — njegov urin v bistvu diši, sovražnikov pa smrdi.

Mnogi prizori, ki se običajno dogajajo za zaprtim vrati, so nam vse bolj pred nosom, a se vedemo, kot da je to normalno. Transparentnost spodobnih ljudi spreminjamo v nedopustno pornografijo, pornografijo nesramnih penisov pa opravičujemo kot politično transparentnost.

Varoufakis govori o tem, da bi za spremembno morali samo neposredno prenašati vsa skrivna srečanja, da bi ljudje videli, kaj se tam dejansko dogaja in ne, kaj medijo poročajo o tem. Morda bi to pomagalo, a kakor gredo zadeve naprej, je to vse manj verjetno. Kaj pa sploh lahko naredimo, ko izvemo za škandal? Vplivneži obvladajo to igro mnogo bolje kot mi, zdriblali nas bodo, nas sfockali s svojim mlahavim penisom in nas s curkom zaslepili.

Sploh se ne ukvarjamo s srčiko grozljive anomalije, ampak nas bombastični trači in ezoterične skrpanke prikujejo pred ekrane in naše prste na “všeč”, “deli”, “komentiraj” (vse bolj pogosto tudi “bruh!”) Da, tudi to je curek urina v obliki (dez)informacijske tehnologije in (brez)pravne države.

Ameriški “demokratični” eksperiment kaže, kako lojalni so ljudje “svoji” strani in sovražni do nasprotne. Ne dejstva ne škandali ne vplivajo znatno na to. Utopija je misliti, da lahko v zibelki kapitalizma ljudstvo izvoli predstavnika ljudstva in njihove krvi. Ne, ljudstvu bo dan na izbiro predstavnik megapenisov in njihovega urina. Lahko bodo samo izbirali med svilenim rdečim penisom in svilenim modrim penisom.

Tale citat pripisujejo različnim avtorjem, a saj avtorstvo ni bistveno: “Če bi lahko z volitvami kaj spremenili, bi bile ilegalne.”

Ne dopustite, da vam značka na suknjiču in zastavica v roki odtegneta pozornosti od velikega svilenega penisa pod brado, ki vam sporoča, v čigavem interesu delujejo od vas “izvoljeni” predstavniki. Če svilenega penisa ni (konkretno ali preneseno), ne mislite, da lahko izvoljeni predstavnik zares kaj naredi v interesu ljudstva. To pomeni le, če spet citiram Varoufakisa, da se je moč prava preselila drugam.

Mogočna peniskracija zagotavlja nemoten tok urinolizma v zakulisju površinske zgodbice o “demokraciji” in volji ljudstva. S polarizacijo družbe dosegajo, da se množice vse bolj veselo nastavljamo dvema slapovoma urina, ki se v bistvu zlivajo iz istega bazena, nad katerim stoji zbor megapenisov.

Sem s svojo basnijo pretiraval? Gotovo, da sem, a kako drugače naj sploh animiram uspavanega bralca?

Za konec je tu le še ena zgodba. V bazenu stoji več sto ljudi z gnojnico do brade. Med njimi opazite prijatelja in ga vprašate, če mu lahko kako pomagate. On odvrne: “A lahko prosim poveš ostalim, naj se nehajo premikat, da mi gnojnica ne šprica v obraz.”