Pred Božičem me zanaša k “bogo”kletnim mislim! Ob Sončevem obratu preklinjam vse davne in sodobne norce — z Jezusom na čelu — zaradi katerih v teh dneh ne proslavljamo Sonca in njegove svetlobe, ki vsemu na Zemlji nam daje življenje. Misli nam je ugrabil prevarant, čigar “rojstni dan” praznujemo, češ da nas je vse odrešil, če le verujemo vanj. Hm?

Pravkar sem zaključil esej o zlobnem problemu, da človeštvo ne more brez religije. Problemu zato, ker nas je religija hkrati dvignila iz blata zverinskosti in uklenila v gnoj kolektivne omejenosti. Zdi se, da smo obsojeni na ta dva oklepaja, in kakor koli stopimo izven njiju, nehamo biti takšni ljudje, za kakršne se sicer imamo. Brez religije nas ni, a z religijo smo manj, kot bi lahko bili.

Kognitivna disonanca je vodila ves razvoj religiozne misli skozi stoletja. Ko verni trčijo ob interni nesmisel v religiji, se oprimejo svetih resnic in neskladnosti odmislijo ali spiritualizirajo (postavijo v razumu nedosegljive duhovne dimenzije).

Božje kraljestvo na Zemlji, recimo, naj bi se zgodilo še za časa Jezusovega življenja. Ko je Jezus umrl in se to ni uresničilo, je bilo nujno ustvariti mit iz Jezusovega rojstva, smrti in življenja. Postopoma se je mit tako razbohotil, da je možno prerokbe racionalizirati in jih prenašati v poljubno prihodnost.

Jezusova smrt velja danes za duhovno, odrešenje vseh nas bo prav tako duhovno. Le najbolj verni verujejo, da bo Bog fizično prišel med nas (že kmalu!) in bodo potem vsi pravoverni živeli v telesu skupaj z vsemi prej umrlimi verniki. Nekateri celo mislijo, da bodo večno živeli na Zemlji.

Namesto, da bi ljudje rekli: “Ah, Jezus se je motil; v resnici je bil sfaljeni apokaliptični pridigar,” iščejo načine, kako si “pravilno” razlagati prerokbe, da bi se ujemale z dejanskim razpletom dogodkov. Druga, Pavlova generacija, denimo, je še povsem resno čakala na apokalipso za njihovega življenja — ta se ni zgodila. Sledili so novi in novi apokaliptični datumi, vse do današnjega dne.

Najbolj zanimivo pri vsem tem mi je, kako smo ekologi prevzeli štafetno palico zaverovanosti v apokalipso in razglašamo začetek konca sveta leta 2030 — če človeštvo ničesar ne ukrene. Pa v bistvu ničesar smiselnega ne moremo ukreniti, če ne posežemo v same temelje sedanje civilizacije: krščanstvo. Če posegamo le v ekonomijo, ne segamo dovolj globoko.

Krščanstvo je začetnik dogme rasti. Goltalo je kulture, plemena in narode, tekmovalo v tem pretežno s svojim mlajšim bratom, islamom. Danes v goltanju tekmujejo gospodarski subjekti, predvsem multinacionalke, navidez brez verskih motivov, toda vse, čemur smo bili priča v zadnjih mesecih (in letih!) bodisi v Ukrajini ali Katarju — če omenim le “smetano” dogajanja — pove veliko o dominanci primitivnih apokaliptičnih religij (in njihovih dedičev) v današnji globalni družbi.

Ko skozi to prizmo razmišljam o Greti Thunberg in njenem sramotenju pristojnih v javnem forumu, v njenih pridigah, da prihaja kataklizma, če se ne pokesamo in izkupimo za svoje grehe s pravičnimi zelenimi dejanji — verjamem, da si verski dostojanstveniki manejo roke! Točno to potrebujejo, da bi vera v Boga preživela razsvetljenje!

Verski dostojanstveniki vedo, da ljudje ne bodo zares spreminjali svojih navad, kar jim gre prav tako na roko. Tisti, ki svoje religije jemljejo smrtno resno, le čakajo na apokalipso, na sodni dan.

Še nekaj napovedi se mora uresniči, pa smo tam! Mnoga znamenja kažejo, da smo blizu. Grešnost in norost povsod po svetu pomeni, da je sodni dan tik pred vrati. Ko svet propade in vsi umremo, takrat se začne bivanje v večnosti — torej bolje, da se zgodi čim prej!

Ampak … če se ne zgodi tako kmalu, bomo že našli nekašno razlago, tudi če moramo vse “dogodke” premakniti v “duhovni svet” — da se izognemo kognitivni disonanci. Še več! Vmes se bomo trudili prerokbe uresničiti in svet uničiti, lahko pa tudi le stojimo ob strani in čakamo, da se to zgodi. Presrečni bomo, če se to zgodi za časa našega življenja! Čakanje na ta trenutek je smisel krščanstva.

Kot berem tukaj, je Božič čas, da se “pripravimo na »parusijo«, to je na drugi prihod Jezusa Kristusa v veličastvu njegove slave. Tedaj bo prišel kot Gospod in Sodnik vseh narodov in bo nagradil z Nebesi vse, ki so v Njega verovali in živeli kot zvesti otroci Gospodovi in dobri bratje drugim. Čakamo na Njegov veličasten prihod, ki nam bo prinesel odrešenje in večno življenje brez trpljenja.”

Vse bolj se mi zdi, da vsa ta stoletja čakamo zaman … Jezusa ne bo.

A prav zato je Sončev obrat še toliko bolj markanten, kakor tudi dnevi, ki mu predhodijo in sledijo, naj jim rečemo Advent in Božič ali kaj drugega.

Božič spoštujem, ker so se v njem ohranile poganske navade in simboli, ki jih je krščanstvo potrebovalo za širjenje te vere. Spoštujem ga tudi zavoljo vdanosti, ki je usmerjala tisoče umetnikov k ustvarjanju izuemnih mojstrovin. Spoštujem ga, ker je to osrednji mit, po katerem so si zgodbo o sebi ponavljali naši predniki.

A to ne pomeni, da morajo ta mit ponavljati tudi naši nasledniki za vse večne čase. Ta mit o večnosti ima začetek in konec. Nobena tradicija nima monopola nad večnostjo, naj se ima še za tako posebno.

Želim si, da si v teh dneh ponavljamo vse lepote krščanstva in se brez kančka slabe vesti odvrnemo od vseh zablod in laži (vključno z božičnim dreveščkom) ter si upamo celo “grešiti”, če je tako prav.

Najbolj si želim, da ekologi objamemo prihodnost, kakršna koli že bo po letu 2030, ne da bi jo zavijali v apokaliptične zgodbe. S tem, ko si pripovedujemo zgodbo o nas na tak način, prilivamo olje na ogenj. Praznujmo Sončev obrat in Božič z nekaj več ogljičnega odtisa kot sicer, privoščimo si in vrnimo soncu kanček svetlobe, s katero nas hrani.

Z Bogom se nam sploh ni treba obremenjevati. Če je res ustvaril vse te brožilijone zvezd in planetov, potem so naši “grehi” na tej nebeški freski komično infinitezimalni. Ne gre za Jezusa, ne gre za bogove. Vse, kar praznujemo v teh dneh, je naše pičlo mesto znotraj kozmičnega kolesja. Zapomnite si to in bodite hvaležni, da se tega sploh lahko zavedate.

S tem v mislih ponovite: “Hvala, Sonce, da si! Hvala Zemlja! Tu med vama stojim in se veselim naslednjega kroga v vajinem čudežnem plesu!”