Nobena skrivnost ni, da mnogi zakoni nimajo smisla.

Ljudje radi mešajo pojma “pravilo” in “red”. Pravila ne prinašajo nujno reda. Prav tako red ne terja nujno pravil. Red terja v prvi vrsti jasno zaznavanje in ustrezno odzivanje ali z drugimi besedami ljubezen.

Glavni namen reda je zmanjševanje stresa.

Če ključe, ki jih uporablja veliko ljudi, vsi vedno puščajo na istem kaveljčku, potem vedno vedo, kje jih najdejo. Red zmanjša stres in služi ljudem.

Če uprava podjetja določi pravila: da je treba vrata vedno zaklepati (čeprav je to čez dan nesmiselno, saj ljudje non-stop hodijo skoznje), da je prepovedano narediti več kot en ključ (čeprav ga uporablja ogromno ljudi in se vsi pritožujejo), da mora vsakdo ključ nemudoma po uporabi vrniti na kljukico (čeprav se to ne dogaja, ker se ljudje pač predolgo zadržijo v drugem prostoru) … s temi pravili podjetje izvaja nasilje nad uslužbenci. Ne zaznava jasno in se ne odziva ustrezno. Namesto, da bi s pravili poglabljala red, poglablja kaos.

Ko oblast pride na dan z neumnim pravilom ali zakonom, se mnogi odzovejo cinično. Ko je zakon res, res neumen, ljudje protestirajo. Včasih se kak zakon potem spremeni, pogosto pa protestu navkljub ostanejo. Toda ljudje se ne zmenijo zanje in še naprej počno stvari po zdravi pameti. To je edino prav! Oblast potem poskuša uvajati “red” z represijo in sankcijami, a s tem samo še poveča stres in nezadovoljstvo.

Veliko pravil je znak slabe družbene strukture.

Če dopustimo redu, da vznikne iz družbenih vrednot, človeške kulture in naravne etike, potem pravila niti ne bodo potrebna, saj bodo ljudje počeli dobre stvari in vzdrževali red, ker jim bo to samoumevno.

Kako to logiko prenesti na delo?

A poznate zgodbo o indijanskem poglavarju, ki sedi pred lopo v rezervatu in kadi pipo. Pa pridejo uradniki naredit z njim intervju.

En uradnik ga vpraša: “Poglavar Dva orla, ti poznaš belce 90 let, njihove vojne in tehnološki napredek, razvoj in škodo, ki jo povzročajo.”

Poglavar prikima v znak strinjanja.

Uradnik nadaljuje: “Glede na vse to, kje je, po tvojem mnenju, beli človek zašel?”

Poglavar se zazre v uradnika in čez več kot minuto mirno odgovori: “Ko je beli človek našel to zemljo, so jo vodili indijanci. Nič davkov, nič dolga, veliko bizonov, veliko bobrov, čista voda, ženske opravijo vse delo, zdravilec zastonj, moški ves dan lovijo in ribarijo, vso noč seks …”

Poglavar se nasloni nazaj in se nasmehne: “Samo beli človek je lahko tako neumen, da misli, da lahko izboljša takšen sistem.”

Beli človek poskuša vse regulirati, ne razmišlja pa, čemu neka dejavnost v resnici služi. Pozablja, da bi moral dolgoročni cilj vsake družbe, ki bi se rada že približno imela za razvito, biti popolna brezposelnost.

Veliko prahu v javnosti so dvignili poskusi reguliranja dela tako, da je oblast medsosedsko pomoč uvrstila v kategorijo “dela na črno”. Kakor koli je že bil zakon prvotno opredeljen, zdaj na spletni strani vlade piše, da medsosedska pomoč ni delo na črno. Še vedno pa je v zakonu veliko dolgovezenja.

Posebej lušten je odstavek o Delu v lastni režiji:

Delo v lastni režiji je dovoljeno, če gre za opravljanje del in storitev na nepremičninah in premičninah v osebni lasti ali v najemu ali v lasti in če ni v nasprotju z drugimi predpisi (npr. z Zakonom o graditvi objektov …). Pri delu v lastni režiji lahko lastniku ali najemniku pomagajo poleg zakonca ali izven zakonskega partnerja tudi sorodniki v ravni ali stranski vrsti do vštetega tretjega kolena ter v sorodstvu po svaštvu do vštetega drugega kolena in v kolikor ni z drugimi zakoni to prepovedano. Novi zakon širi krog oseb, ki lahko pomagajo pri delu v lastni režiji, tako da lahko pomagajo stari starši, starši, otroci, vnuki oz. vnukinje, pravnuki, bratje, sestre, nečaki, strici, tete, tasti, tašče, zeti, snahe, očimi, mačehe, pastorki, pastorke.

Potem se začne sledenje “črki zakona” s strani inšpektorjev in “hvatanje krivin” s strani ljudstva. Kdor zna dobro barantati z besedami in se vešče pravdati, bo vedno prišel skozi. Zdrava pamet bo potegnila ta kratko. Vmes bomo potratili ogromne količine energije za rezanje megle.

 

Definicija dela na belo

Da bi zadevi prišli do dna, se moramo — a bi lahko bilo bolj očitno — zadevi spustiti do dna in si postaviti nekaj zelo pomembnih vprašanj:

Kaj je namen dela? Kaj na bi z delom dosegali?

Kateri so zaželeni rezultati dela? Kako jih ustrezno razvrstiti po pomembnosti?

Kako pravično ovrednotiti različne vrste dela?

Če si postavimo ta vprašanja, se moramo vprašati tudi, kaj so naše temeljne vrednote. In ugotoviti, da je merjenje rezultatov dela izključno z denarjem škodljivo, saj s tem poglabljamo nesrečo ljudi, razdiramo skupnost, povzročamo telesne in duševne bolezni, uničujemo naravo itd. To gotovo niso rezultati, ki si jih želimo.

Želimo si dela, ki nam služi, nas bogati, povezuje, razbremenjuje, nam lajša in lepša življenje, nas oskrbuje s kakovostnimi dobrinami in uslugami, s katerimi zadovoljujemo vse svoje potrebe, nas osvobaja, da imamo čas za rast in razvoj.

Nekoč bo prišel dan, ko bo delanje denarja iz denarja kaznivo, ko bodo borze prepoznane kot gospodarski paraziti, ko bo najbolj cenjeno tisto delo, ki ga delamo iz čistega veselja, ustvarjalnosti in dobronamernosti, ko bo vsako delo dobrodelno, ko nam bo samoumevno, da je za nas poskrbljeno, ko obstoja ne bomo pogojevali s službo, ko bodo presežki služili blaginji vseh, ne pa luksuzu in preseravanju peščice.

Takrat bo puhlo kopičenje viškov kriminalno dejanje — to je najhujše delo na črno.

Na seznamu črnih del bodo tudi:

  • vse, kar vključuje špekulativno brezplodno premetavanje denarja (preprodaja delnic, kazinoji, igre na srečo, stave …)
  • strankarska politika
  • bančništvo (kadar predstavlja rop ljudstva in bogatenje peščice)
  • netrajnostna gradnja in brutalistični urbanizem
  • profesionalni šport (ki drži “ljubitelje športa” pred TV, namesto da bi se teh športov udeleževali)
  • odpiranje in vodenje megakorporacij (ki “privatizirajo” javno dobro in prikrajšujejo ljudi za zmožnost samopreživetja)
  • vsakršno uničevanje okolja
  • nesmiselno tratenje energentov
  • gospodarska rast
  • reklame

Delo na belo je vse tisto delo, s katerim krepimo ključne človeške vrednote, s katerim bogatimo svet. Takega dela ni treba regulirati, saj so nosilci tega dela globoko etični ljudje.

Medtem, ko sredi civilizacije Butalcev čakamo na lepše čase, je najpomembneje za ohranitev mentalnega zdravja globoko v sebi poskrbeti, da ne jemljemo vsega skupaj resno. Kako pa? Tukaj je nekaj namigov:

Humor je avtocesta do reda, imunega na neumna pravila.