“Ne prepiraj se z bedakom. Spravil te bo na svojo raven in te potem potolkel z izkušnjami,” je nekoč dejal mož, ki je očitno imel obilo izkušenj z bedaki.

Nič čudnega, saj Kaajev zakon pravi: “V vsaki zadosti veliki skupini ljudi jih je večina idiotov.”

Idioti ne morejo vedeti, da so idioti. Trpi pa vse okoli njih, kar je ravno dokaz, kakšni idioti so.

“Dokaži, da nisi idiot!” je naloga, pri kateri je najbolj moder odgovor molk.

100_8128

Če vam naloga vendarle ne bo dala miru in jo boste poskusili rešiti, priporočam, da svoje utemeljitve in dokaze shranite in jih preberete čez leto ali dve … ali deset. In, voila, takoj vam bo jasno, kakšen bedak ste (bili). Vajo lahko ponavljate vsakih nekaj let, dokler se vam dokončno ne usede, da ste pač idiot.

In da s tem ni nič narobe. Med 7 milijardami idiotov je praktično nemogoče biti kaj drugega. Že to, da nas bo kmalu 9 milijard na omejeno velikem planetu in da hočemo vsako leto vse več in več ter da smo ob tem vse bolj in bolj nezadovoljni, ne govori ravno v prid temu, da premoremo vsaj kanček pameti. Kaj šele to, da na vodilna mesta izvolimo največje idiote … nazadnje pa jih preklinjamo in protestiramo proti njim.

Gotovo ste opazili, da je najlažje biti pameten o tem, kak bedak je tisti nad vami. Idiotsko pri tem je, da obenem hrepenite po njegovem položaju!

Do nedavnega se mi je zdelo, da bi se bilo treba boriti proti idiotizmu in ozaveščati ljudi k bolj pametnemu vedenju. Ding, ding, ding, ding, ding!!!! Mar sem pozabil, kak idiot sem v resnici?! Kdo pa sem, da bom kogar koli “ozaveščal”, ko pa še sam izgubljen tavam med Butalci, velik v tem, da mislim, da vem — in prav zato gromozanski bedak!

Malce “pametnejši” idiot je bolj nevaren kot totalni zarukanci. Zarukanec trpinči bližnje, “pametni” idiot pa je globalna grožnja.

Ko me slučajno kdaj za kar koli izberejo, kaj šele izvolijo, se zdrznem! Bi idioti res radi bili pametnejši? Ali so se sposobni odreči goram utečenega zakrknjenega idiotizma in začeti graditi zdravo pamet iz nepreverjenih nedokazanih zdravorazumskih premis? Odkar vemo zase, gradimo družbo na norosti — stara navada, železna srajca.

Kaj bi si lagali! Vsak zase ve, koliko idiotizmov se oklepa in kako težko jih je izpustiti. Mislimo, da smo pametni samo zato, ker se ljudje okoli nas (po naših idiotskih merilih) oklepajo kakega idiotizma več kot mi. Z njihovega zornega kota je obratno. Nihče od nas pa ne vidi celote — ne upamo si, saj smo takšni idioti, da smo prepričani, da se moramo delati pametne.

DSCF8302

Razlika med dvornim norčkom in vsemi ostalimi je le v tem, da se dvorni norček — povsem odprto — ne dela pametnega, medtem ko drugi nosijo maske svete pomembnosti. Norček si, kao, nadene masko — masko norosti — da se lahko sprosti in je do konca nor in prav tu je mejnica h genialnosti, kot je rekel nek zgovoren idiot nekoč v preteklosti.

Kako patetični smo (bili nekoč — morda smo še vedno?), spoznamo šele čez nekaj desetletij, ko gledamo stare slike in posnetke. Ob tem se muzamo, češ, kako smo bili takrat butasti, zdaj smo pametnejši. A smo res? Ali pa si samo še bolj prepričljivo lažemo?

Kaj bi se zgodilo, ko bi se nas ogromno tako razgalilo pred svetom — ker preveč dvomimo v svojo pamet in v to, da lahko s pametjo kar koli rešimo. Kaj, če je rešitev spuščanje v absolutni, totalni, ekstremni idiotizem?

Poznamo ekstremni šport, ekstremno politiko, ekstremno religijo … v vseh njih lebdi pretveza ekstremne vednosti — zagovorniki vedo, da je edino tako prav in da je edino to vrhunski užitek. Kaj, če bi ekstremno iskreno priznali, da v resnici nimajo pojma, kaj je prav in kaj dobro, da so idioti. Nehali bi posiljevati ljudi in bi uživali v nenamrščljivi neužaljivi nasmejanosti.

Končni rezultat nerazkrinkanega idiotizma je, da jemljemo sebe in druge smrtno resno. Nazadnje se zgodi to, da se tri milijarde idiotov zaroti proti drugim trem (ali štirim) in se pobijejo med sabo — (oh, ko bi le prišel ta dan!). Vse ostalo, kar živi okoli njih, nekaj let trpi nebulozno nesamokritični idiotizem in nasilje, ki privede do samouničenja, ampak potem je za več stoletij, morda celo tisočletij pred idioti mir! Je bolje tako, ali pa če se stoletja vleče agonija?

Resno reševanje težav je neumno. Ko se idioti jemljejo resno, vse še bolj za.ebejo. S perspektive popolne neresnosti predlagam kot edino dolgoročno, trajnostno in ekološko rešitev za vse stiske našega sveta: ekstremni samokritični idiotizem.

Vse troje ali nič: ekstremno + samokritično + idiotsko.

Moramo postati tako nori, da nam niti najhujše zmerjanje ne bo izbrisalo nasmeha z obraza in nam ne bo pospešilo utripa srca.

Prekleti idiot!

Neumna prasica!

Kreten zabiti!

Kura blondinska!

itd. itd.

Lahko nam rečejo, kar hočejo, pa nas to ne bo prizadelo! Ker vemo, da smo točno to, kar pravijo, da smo. Ne bomo se trudili nič dokazati, ker bomo sproščeni v lastnem idiotizmu.

Dokler se trudimo slepiti sebe in druge, da nismo idioti, smo napeti in nenasmejani. Vse jemljemo sila resno. Delamo se pametne in rešujemo probleme, ki jih ni. Ustvarjamo blaginjo, ki je ni. Filozofiramo o resnicah, ki jih ni. Borimo se za prihodnost, ki je ni.

Durak1

Medtem ekstremni samokritični idioti gledajo ta direndaj z gatami na glavi in dvema svinčnikoma v nosu in se v sebi smehljajo.

Ne gane jih nič več. Živi so in sproščeni.

Svet je naenkrat lep. Vredno je živeti!

Kje je ta pametnjakovič, ki lahko dokaže nasprotno?