»Vsak otrok, ki danes pride na svet, je postavljen pred dejstvo, da je vsa zemlja razprodana, vsa že pripada nekomu,« pravita Roman Huber in Pascal Suter iz fundacije za osvobajanje zemlje.

V današnji družbi bi se osvobajanja zemlje težko lotili po partizansko, saj bi nas mogočne vojske brž stisnile v kot. V medijih bi nas ožigosali kot teroriste, ki si brezpravno prilaščajo tujo zemljo. Pristali bi na sodišču, v zaporu, kljub morebitnim simpatijam množic. Veliki igralci so pripravljeni uporabiti vse razpoložljive vzvode, da ohranijo status quo.

Toda če se osvobajanja lotimo s sredstvi kapitalizma, če izbijamo trn s trnom in zemljo preprosto odkupujemo ali jo sprejemamo donirano v fond, lahko postopoma osvobajamo zaplato po zaplato zemlje. To je strategija nekaterih fundacij, ki vznikajo v Evropi. Ko osvobajamo zemljo, ji v bistvu vračamo smisel. Pomanjkanje smisla je največja težava sedanjega ekonomskega sistema, ne pa pomanjkanje sredstev. Po planetu se v prazno vrtinčijo gromozanski tokovi denarja – ves ta denar išče smisel, pravi Roman Huber.

Zlitje denarja in smisla vodi v alkemično preobrazbo družbenih struktur, aktivacijo svobodnih skupnosti z zdravimi, celostnimi vrednotami. Temelj moči gibanja za osvoboditev zemlje je uglaševanje pravnega sistema z naravnimi zakoni.

Ključno pri tem je delovanje z dolgoročno vizijo, transparentnostjo in dosledno etiko. Zemlji morajo biti zagotovljene pravice, dobiti mora status samostojnega pravnega subjekta. Novi val v zakonodajah nekaterih držav dosega, da tudi nekaj drugega kot človeško bitje in korporacija dobi pravico, da obstaja samo po sebi ali pa je celo zaščiteno.


Pravice Narave

Mumta Ito iz Mednarodnega centra za holistično pravo (International Centre for Holistic Law) ugotavlja, da sedanji pravni sistem priznava varstvo le ogroženim vrstam in njihovim habitatom, ne upošteva pa kompleksnosti ekosistemov. Težko je točno vedeti, koliko vrst izgine vsak dan, skoraj gotovo jih je več deset, ni pa težko razumeti, da izumrtje vsake vrste vpliva na več drugih vrst. Tačas, ko dopolnimo seznam ogroženih ali izumrlih vrst z aneksi, smo morda že izgubili nekatere vrste, za katere niti nismo vedeli, da obstajajo.

Pravno varstvo posamičnih vrst je smiselno le, če se navezuje na varstvo Narave ali Zemlje kot celote. Zakon, kakršnega imamo danes, temelji na mehanicistični in antropocentrični paradigmi, po kateri je svet sestavljen iz ločenih elementov; če spremenimo en element, ne spremenimo celote. V resnici pa vsak element vpliva na vse ostale. Smo na radikalno povezanem planetu, vsaka posamična izguba pomeni izgubo za celoten sistem.

Danes tudi okoljski zakoni služijo ekonomski paradigmi, saj temeljijo na konceptu uporabnosti kot vrednote. Naravo vrednotimo izključno na podlagi njene uporabnosti za človeka. Ob tem so ljudje, države in korporacije edini nosilci pravic, edini imajo najvišjo zaščito pred zakonom. Vse ostalo je lastnina. Še nedavno so k lastnini spadali tudi otroci, ženske in sužnji. In z lastnino lahko ravnamo, kakor nas je volja – edini omejujoči dejavnik so naši moralni zakoni.


Od moralnega k naravnemu

Rešitev ni boljša morala, ampak reduciranje moralnih zakonov do temeljnih fizikalnih zakonov. Potem morala niti ni več potrebna. Kritiki sicer pravijo, da niso naravni zakoni nič manj relativni kot moralni – toda preprosto dejstvo je, da naravni zakon v svojem bistvu ni stvar interpretacije; tak postane šele ko iz njega naredimo moralni zakon.

Gravitacija učinkuje na nas, naj jo znamo interpretirati ali ne, naj jo opisujemo kot zakon ali ne. Vsakič, ko bolje razumemo kak naravni pojav, snamemo z razlage tega pojava zmotne interpretacije, ki so posledica kulturnih predsodkov. Predsodki izhajajo iz naših namenov: s poznavanjem zakonov narave lahko naravo izkoriščamo, lahko pa se z njo tudi uglašujemo.

Če se civilizacija ne uglasi s stvarnimi naravnimi zakoni, tvega zdesetkanje človeške vrste in tudi drugih vrst. Dokler pravo varuje moralne interpretacije naravih zakonov in s tem prevladujočo družbeno paradigmo za ceno samopreživetvenih zmogljivosti, samo sebi koplje jamo.

A spremembe so vendarle na obzorju. Prva država, ki je v ustavo uvrstila pravice Zemlje, je Ekvador. Bolivija je prav tako sprejela pravice narave na državni ravni. Veliko občin v ZDA je vpeljalo pravice narave, ki na lokalni ravni priznavajo pravice naravnih skupnosti, kamor spadajo tudi ekosistemi in narava. To je pravni vzvod, s katerim lahko lokalne skupnosti zaščitijo pravice ekosistemov, narave in ljudi pred korporacijami, če te ne delujejo za skupno dobro.


Legalnost svobodne zemlje?

V naravni pravni strukturi zemlja ni brezosebna gospodarska lastnina in predmet spekulativnega trgovanja. V njej je intimni bivalni prostor, dom, posamezniku, družini in skupnosti sicer zagotovljen kot temeljna pravica, toda ne za vse čase in brez odgovornosti do tega prostora – ne kot lastnina, ki nima pravic sama po sebi. Bivalni prostor kot temelj preživetja zajema zrak, vodo in hrano; že sam po sebi je ekosistem, v katerega smo vpeti po občutljivem prepletu bioloških soodvisnosti in temu dejstvu se je preprosto treba prilagajati.

Na svobodo narave do nedavnega še nihče niti pomislil ni. Nihče v zahodni civilizaciji se ni spomnil zemlji kot taki priznati pravico do obstoja. Obnašamo se, kot da je politična in ekonomska ureditev, kakršno imamo, edina možna, absolutna, od Boga dana.

Toda kot pravi Emerson: »Ko obravnavamo državo, moramo pomniti, da njene institucije niso avtohtone, najsi so obstajale, preden smo se rodili … vse jih je možno posnemati, prilagajati; sami lahko naredimo enako dobre; lahko naredimo boljše.«

V 20. stoletju se je že zgodilo nekaj poskusov osvobajanja zemlje iz primeža zasebne lastnine. To ni nova ideja. V Jugoslaviji smo na svoji koži izkusili nacionalizacijo in odnesli mnoge praske. Toda prav v tem je naša prednost, saj vemo, kako se zgodba ne sme končati.

Še ena prednost je, da živimo v času, ko se kažejo katastrofalne posledice radikalne privatizacije. Mnoge države so se opekle s privatizacijo cest, železnic, vodo- in elektrooskrbe; zasebni lastniki, delničarji so namreč iskali samo zaslužek – dvigovali so cene uslug, obenem pa obupno skrbeli za infrastrukturo in sredstva raje pretakali na zasebne račune. Sledil je kolaps. Takrat je država morala ukrepati, z javnimi sredstvi zakrpati luknje in obnoviti javne službe za uporavljanje z omenjenimi družbenimi dobrinami.


»Vrednote« kapitalizma

Kapitalizem kljub temu še naprej agresivno narekuje privatizacijo in koncentracijo kapitala. Skupnosti prikrajšuje celo temeljev preživetja, da bi peščici omogočil luksuz. Vsi vemo, da so iz globalne krize najbogatejši prišli še bogatejši – na račun siromašenja vseh ostalih. Preprosto dejstvo je, da je temeljna vrednota kapitalizma kapital in da so tej vrednoti podrejene vse druge.

Pojem zasebne lastnine je v kapitalizmu svet in nedotakljiv in ravno zato sperverziran. Lahko imam v zasebni lasti sto stanovanj, ki jih potem dajem v najem drugim za zaslužek. Vsa ta stanovanja so zasebno moja le na papirju. Zares zasebno je le tisto stanovanje, ki ga sam neposredno uporabljam. Vsa ostala so funkcionalno »lastnina« njihovih uporabnikov, toda ker v našem pravnem sistemu formalno lastništvo vzpostavimo s finančno transakcijo med dvema subjektoma ali drugo obliko pravnega prenosa lastništva, je ogromno uporabnikov stanovanj prisiljenih sprejeti najemniški odnos. Ker formalne lastnike zanima predvsem profit, to vodi v uničenje socialnih vezi v družbi in hitrejše propadanje najemniških četrti, ki se spremenijo v geta ali spalna naselja.

Posamezniki si imajo možnost prilastiti več, kot imajo cele regije ali manjše države, povrhu tega pa si tisti najbogatejši zagotovijo tudi imuniteto pred zakoni, kajti pravni sistem je povsem odkrito in brezsramno (pod)kupljiv. Najboljši odvetniki so najdražji in si jih lahko privoščijo le zelo bogati; na sodiščih zmaguje premetenost v interesu moči in kapitala, ne pa resnica v interesu skupnosti in življenja; današnje pravo je tako v sami svoji srčiki nepravično in bolno.


Uravnovešanje zasebnega in skupnega

Bistvo osvobajanja zemlje je zavestno postavljanje zdravih mej. Mej, ki temeljijo na naravnih, fizikalnih zakonih. Mej, ki postavljajo skupno dobro pred zasebne interese. Mej, ki umeščajo »zasebno« v zdrave okvire in besedo »lastnina« nadomeščajo z besedo »odnos«.

Zasebno je lahko le vse tisto, kar je potrebno za preživetje posameznika; zasebnega ne more biti brez skupnega oz. vsega tistega, kar je ključno za preživetje družine, skupnosti, vrste, ekosistema, Zemlje. Vse ima pravico obstajati samo po sebi, ne samo ljudje.

Bogastvo se na globalni ravni meri po pestrosti in trajnosti odnosov med vsemi elementi sistema, ne pa po razsežnostih, v katerih si en element, Homo sapiens, podreja vse ostale elemente in jih spotoma uničuje … ter s tem neizogibno tudi sebe.

Fundacije in druge organizacije, ki se zavzemajo za osvobajanje zemlje, zavarujejo zemljo in vse, kar živi na njej, pred malomarno zlorabo z doslednimi, jasnimi normami in regulativami. K sledenju teh norm se zavežejo vsi uporabniki z izjavo o osebni odgovornosti, v kateri je opredeljen odnos med posameznikom in okoljem, v katerem biva.

Roman Huber pravi: »Le če osvobodimo zemljo iz zasebnega lastništva, bo nekoč v prihodnosti lahko vsaka duša, ki pride na svet, našla zemljo, ki ne pripada nikomur, temveč vsakomur.«

To je svojevrsten poziv slehernemu od nas k prevzemu odgovornosti za zdravje velikanskega živega bitja, katerega sestavni del smo: planeta Zemlje. To je poziv, ki zrcali besede Marshalla McLuhana: »Na vesoljski ladji Zemlja ni potnikov. Vsi smo posadka.«

Preusmerjanje zemlje k služenju za skupno dobro se začenja dogajati tudi v Sloveniji. Ledino orje Trajnostni park Istra, ki mu je temeljni slogan preprosto “trajnost v praksi”. Več o Parku lahko preberete na: http://parkistra.com. Če želite podpreti Park pri osvobajanju zemlje, nam pišite, nas obiščite ali prispevajte sredstva na račun, ki ga najdete na spletni strani.