Kar malo sem fauš tistim, ki so bili rojeni nekaj let pred menoj. Ne, nisem jim fauš, prvoščim jim!
Ko je odbilo leto 1984, so jih imeli 14, 17, 23. Ravno dovolj več, da so, še mladi, užili posebnost sedemdesetih in osemdesetih globlje kot jaz, ki sem jih takrat šele dopolnil 10.

Pred dnevi sem si ogledal dokumentarec LGBT SLO 1984 režiserja Borisa Petkovića (ki je posnel tudi portretni dokumentarec Nara = človek). Onstran vsebine dokumentarca me je nekaj preprosto katapultiralo nazaj skozi čas v — zdi se mi — najbolj svobodna leta, kar jih je kdaj bilo.

V glavi mi je vzporedno tekla še ena zgodba, ki jo pripoveduje Igor Mirković v dokumentarcu Sretno dijete — v ritmih Prljavog kazališta se nostalgično sprehodi skozi leta eksplozije Yu-rocka v prav tistih svobodnih letih in omeni tudi kulturno sproščenost tistega časa, sprejemanje golote in raziskovanje drugačnosti.

Svoboda 80-ih se je prelomila v 90-ih. Balašević je temu desetletju posvetil ne samo pesem, ampak kar cel album. “Ma jebite se devedesete,” je rima, ki kar sama od sebe trmasto priplava na dan, ko trkam ob kakšno poseledico takratnih norosti.

V 21. stoletju smo s potrošništvom dokončno objeli individualizem, raztrgali družbena tkiva na koščke in jih zlepili nazaj v neke druge, včasih prav frankenštajnovske naveze. A plastične operacije, ličila in tetovaže prikrijejo šive in Barbie je videti (skoraj) popolna! Kar šteje je itak le, kako izgledaš na družbenih omrežjih, kajne?

Stereotipi so megalomanski in se zgrinjajo nad družbo neposredno iz centrov populizma. Eni stereotipi krojijo mainstream, drugi krojijo alternativo, oboji so vse bolj kockasti, okorni, brutalni, sami sebe jemljejo blazno resno in so nesposobni sprejeti šalo na lastni račun.

Stereotipi bi se morali družiti z dovtipi, da se izognejo tiranskosti. A ne, to pa ne! Boj med mainstreamom in alternativo mora besneti s smrtno resnimi obrazi in z grožnjo sramočenja, če si kdo drzne privihniti vogalček ustnic.

Vse bolj vidim, da so bili monthypythonovci napovedovalci bodočih idiotizmov, ne le kritiki takratnih, recimo s prizori, kot je tale.

Kar se zadnja leta dogaja pred nami je že samo po sebi montypythonovska burleska. Ničesar ni treba karikirati in napihovati, da bi postalo smešno. Samo ljudem je treba iz očesa odstraniti ledeni kristal, ki jih je spremenil v trdosrčneže ledenega, zadržanega nasmeha.

Nekega dne se bo kak otrok moral zakrohotati in potegniti za sabo salve neobvladljivega smeha, da bodo ledeni kristali kar sami leteli iz oči. Naj takrat analni puritanci vseh družbenih usmeritev vreščijo kolikor hočejo nad žaljivostjo krohota, ne bodo ga mogli ustaviti.

Žalostno je, ker vsako uspešno izvirnost, ki postane “viralna”, kolesje trga prežveči, pogoltne, pretvori v produkt in stereotipizira. Uspeh se meri po številu sledilcev, imitatorjev in komentatorjev. Kar samo še krepi dolgočasne stereotipe.

Ljudje dvomijo v vse, kar (še) ni postalo stereotip. Svežo izvirnost je nujno zapakirati v spletne formate in lansirati viralno, da se pridruži obstoječim stereotipom, se zlepi z njimi in šele, ko tako postane vplivna, vas ne bodo čudno gledali, ker ste “drugačni”. Takrat boste imeli dovolj imitatorjev, ki bodo lahko s prstom pokazali na milijon ogledov na spletu in s tem legitimizirali vedenje: “Vidiš, poseben sem, ker sledim temu posebnežu!” (Med vrsticami sporoča tudi: “Da se mi ne bi slučajno posmehoval!!”)

Ko bos tečem ob obali, včasih preslišim kakšnega otroka, oblečenega v kričeče obarvane stereotipe, vprašati starše, če je z mano vse v redu — ali celo odprto izraziti posmeh, včasih celo gnus. Starši me včasih branijo, včasih pa se pridružiju otroku in zmajujejo z glavo, češ, kam neki gre ta družba?

Pritečem mimo skupine najstnikov. Zavijejo z očmi in nekaj zašepetajo med seboj. Zanje sem verjetno brezvezni fosil, ker nimam nobenega tatooja in ker nosim slip kopalke, ne pa boxeric, kot jih zahtevajo trendi zadnjih let.

Premalo stereotipen sem in zato sumljiv popolnoma vsem stereotipizirancem.

Bistvo alternative je bilo nekoč preseganje stereotipov in raziskovanje nečesa svežega na obrobju kulture. V 70-ih in 80-ih se je to dogajalo drzno, velikopotezno, čustveno, z nasmehom (in tudi posmehom). Danes ene stereotipe menjamo z drugimi in se izgubljamo v njih med debelimi stenami potrošniške “kulture” — kot v filmu Trumanov Show.

No, dokumentarec LGBT SLO 1984 me je spomnil, na kako drugačen način se je izražala ksenofobija v 80-ih, posebej v primerjavi s tem, kar se v povezavi s skupnostjo LGBTQIA+ dogaja v zadnjih letih.

V 80-ih so geji in lezbijke proslavljali svoj boj za sprejetost in enakopravnost z brekompromisnim preseganjem takratnih stereotipov, a hkrati z dostojanstvom, humorjem, živahnim kulturnim izrazom in udeleženostjo v javnem dialogu.

V zadnjih letih smo priča novemu boju za sprejetost in enakopravnost v razširjeni skupnosti, kjer so se L-jem, G-jem in B-jem pridružili še T-ji, Q-ji, A-ji, I-ji in +-i. Ta boj je evidentno osiromašen humorja in dostojanstva; sterilnega kulturnega izraza je in jokav v javnem dialogu.

Ko sem v dokumentarcu poslušal aktiviste papagajsko ponavljati stereotipe, mi je to marsikdaj privabilo nasmeh na ustnice, večkrat sem se tudi glasno zasmejal. Po drugi strani mi je ob sovražnem govoru nasprotnikov večkrat zastal dih, ko so branili vrednote slovenske (krščanske) tradicije tako, da so nesramno žalili predstavnike LGBT skupnosti, češ da je treba “te pedre pobit.”

Prav na bojni liniji spolnih usmeritev in identifikacij se najbolje kaže frankenštajnovstvo obeh strani stereotipov in zatrtost sproščene otroške radoživosti, ki bi s smehom in vzajemno radovednostjo razrešila vse te idiotske napetosti.

Žal Balaševića ni več, da v spevno rimo spravi “Ma, ajde, jebite se dve-iljade-dvadesete,” ali jim celo posveti album.

Ko se ne znamo več smejati sami sebi, je to pokazatelj, da smo v 1984 — ne v tistem svobodnem, ampak v tistem Orwellovem.