Velika mesta so kot dna kanjonov, po katerih namesto vode tečejo reke ljudi. Le z redkih točk se odpira pogled na vse strani, sicer so pogledi večinoma utirjeni v smeri avenij in bulevarjev. Če imate dovolj denarja, lahko zgradite najvišjo stolpnico, s katere vidite na vse strani, dokler nekdo ob vaš stolpnico ne postavi še višje in višje …

Razgledne točke tako postanejo privatizirane ali vsaj težko dostopne. Pa tudi razgled ni bog ve kaj: na vse strani se razprostira monotonost kockastih struktur in mreže enoličnih “kanjonov” med njimi. Tak je bil današnji razgled od bazilike Sacre Coeur čez smognat Pariz. Masa turistov, masa prodajalcev kiča, spolirana bazilika in niz ličnih uličic, ki so pravzaprav zelo spominjale na novo podobo stare Ljubljane.

paris20basilica20of20the20sacre20coeur200320view20from20musee20dorsay

Pod gričem je mesto brzelo naprej po utečenih tirnicah. Pariz ni kar tako eno od središč svetovne moči, svojo slavo je izgradil skozi stoletja izjemno uspešne administracije. Mestu je uspelo centralizirati ogromno moči, s katero dosega zelo oddaljene kraje. Da bi to bilo mogoče, je potrebna izredna organiziranost, natančnost, doslednost, hierarhičnost. Obenem morajo ljudje imeti ravno prav svobode, da vlečejo niti po svoje sredi trdne družbene strukture. Pravo razmerje je ključno, saj preveč tog nadzor duši, prepopustljiva ohlapnost pa krepi nezaupanje.

Pariz je privlačen, ker nudi VSE na dosegu roke. Možnosti zlahka ne zmanjka, administrativna struktura je natančna in vsakomur najde mesto. Ljudem je v bistvu všeč, če imajo svoje mesto v mogočni strukturi, in jih ne moti, če ne vidijo celotne slike. Opravijo svoje, za to so dobro plačani in lahko preostanek časa posvetijo obilici priložnosti, ki jih ponuja velemesto. To, da niso vključeni v odločanje, jih ne moti prav dosti. Ureditev mesta s svojo “kanjonsko” arhitekturo še dodatno okrepi ozko socialno utirjenost, ta okrepi arhitekturne in poklicne poteze mesta … ta začarani krog nima konca. Človek se pač navadi, da je del utečenosti brez razgleda.

Središčna naloga vsega skupaj je služiti administraciji. Vse ostalo služi tem, ki služijo administraciji. Ker je administrativni aparat gromozanski, potrebuje proporcionalno podporo – v obliki milijonov bivališč, transportne mreže, trgovin, restavracij, kulturnih ustanov itd. itd. Če ne bi bil administrativni aparat tako velik, mesto ne bi moralo biti tako veliko.

In vendar bi “od oka” rekel, da je v Parizu tretjina ljudi balast, ki služi samemu sebi oz. je tudi administraciji le breme. Z 8 milijoni prebivalcev bi mesto dihalo mnogo bolje. To je bilo očitno, ko sem se sprehodil okrog notredamske katedrale in Sorbone. Ulice so zračnejše, čistejše in prijetnejše kot v predmestjih, kjer prav mrgoli priseljencev. Toda Pariz se preprosto ne more upreti ljudem, je kot magnet med kovinskim opilki. Večji ko je, močnejši je njegov magnetizem, posebej na obrobju.

800px-notre_dame_dalla_senna_crop

Vsi ti milijoni ljudi v metroju, v trgovinah in pisarnah služijo aparatu, ki potrebuje prav takšno energijo, da vlada, kot pač vlada. A ne morem se otresti občutka, da je ta vladavina skrajno krhka. Sistem je enako občutljiv kot koralni greben. Če mu odzvamete nekaj “vrst” ali spremenite pH ali prekinete dotok ene ključne snovi, se vse skupaj sesuje kot palača iz kart. Umetno vzdrževanje ravnovesja lahko traja nekaj časa, ne more pa trajati večno.

Brez razgleda, brez dotika zemlje, brez varnosti, ki mi jo daje divjina, se na dnu velemestnega kanjona počutim krhko. Ne vem, ali edini med vsemi temi ljudmi vidim vse te zidove drugače, ali se edini počutim kot v zaporu. Vem le, da si takega življenja ne bi več mogel zlahka izbrati. Potrebujem širšo vizijo, potrebujem višave, s katerih se razprostira razgled v daljave. Želim vedeti, kakšna je moja funkcija v karseda široki sliki sveta.

Ta naloga v Parizu mi je jasna: tu sem zavoljo ljubih mi organizacij: ECOLISE, GEN, Park Istra … Vse ostalo, kar se je zgodilo ob strani, je etnološka ekskurzija. Še sreča, da se iz vsega nekaj naučim, zato zame nobena izkušnja ni stran vržen čas 🙂

Še malo pa doma! Se že veselim širnih razgledov …

6 (2)