Pogum ni kričanje na tiste, s katerimi se ne strinjaš. Pogum je vztrajno ponavljanje težkega etičnega vprašanja, tudi ko drugi kričijo nazaj. Pogum je, ko tega ne počneš v svojem imenu, ampak v imenu neuslišanih — dokler oni niso deležni pravice.

Pogum ni bodrenje sveta, da se izkaže pred tabo. Pogum je zakorakati samotno po tankem ledu in hoditi, dokler svet tega ne opazi. Ko se izkažeš pred svetom, ti ljudje sledijo po še tako tveganih poteh, po katerih črede ne morejo — en po en korakajo po sledi, ki jo puščaš za sabo zato, ker ne gre zate, gre za preseganje. Preseganje česa? Sebe, ideologij, floskul, starih vzorcev, zlasti pa za preseganje čredne neprištevnosti.

Pogum ni brezkončno brskanje po grehih nasprotnika. Pogum je najprej prezreti iveri v lastnem očesu in se šele potem ukvarjati z bratovim, sestrinim očesom. Kdor z nasmehom spregleda lastno zmoto, jo bo lahko strpno spregledal tudi pri drugih.

Pogum ni le žrtvovati se za višji cilj. Pogum je leta prenašati težave in stiske ter loviti sleherno priložnost za reševanje tega, kar se rešiti da. Pogumni tudi v brezupni situaciji strpno pletejo načrt in jih niti tisoče žrtev ne omaja. Ko pride bežni trenutek možnega preobrata, so tako dobro pripravljeni, da jih nič ne ustavi.

Pogum brez naštetega je aroganca, oholost, zlo. Marsikdaj se za takim “pogumom” skriva strahopetnost.

Ne ozirajte se torej v iskanju poguma (le) za tistimi, ki se izpostavljajo, pumpajo množice, premagujejo nasprotnike in umirajo v prvih vrstah. Opazite tihe mravljice, ki na obrobju vsesplošnega pompa in direndaja nevpadljivo gradijo novi svet. Opazite pogum, ki je potreben za to.

Kot je rekla Arudhati Roy: “Ne le, da je druga stvarnost možna, druga stvarnost je že na poti. Ob tihih dneh jo slišim dihati.”