Nerešljiva je, mislim, ta besna uganka. En fant kleči tu z judovsko čepico, drugi tam na molitveni preprogi. Skupni praded obema stisne poljub na čelo. In ju potem še pocuka za uhelj, ko opazi buški od pretepa. Vzame jima čepico in preprogo ter ju pošlje na utrjevanje bratstva v enem in edinem peskovniku.
A en najde Davidovo zvezdo, drugi polmesec in raztreščita nanovo zgrajene gradove. Praded pride nazaj s poljubom in potegom za uho ter jima odvzame zvezdo in polmesec.
Toda brata vlečeta na dan nove in nove različice enega in istega, da se ločita od brata, takoj ko jima praded obrne hrbet. Ko jima odvzame vse, si še gola kažeta brazgotine na koži ali si zarezujeta nove, da le ne bi v bratu videla brata.
Le kdo lahko seže do src, v katera so jima praočetje zasadili ognjena žela strahu? Strup zažiga žile in oči, da iz njih bruha sovraštvo. Praded nemočno joče, ker je želo pregloboko.
Medtem očetje rinejo preproge pod ene sinove in natikajo judovske čepice na druge. Hočejo, da prepoznajo svoje in da drugim obrnejo glavo.
Vsak oče hoče svoje sinove za svoje pleme. Hoče sovražiti in biti sovražen, maščevati se za maščevanje in za maščevanje maščevanja. Hoče, da sinovi nadaljujejo usode očetov, čeprav bi bilo te usode najbolje pokopati skupaj s preprogami, čepicami, zvezdami in polmeseci. Ali jih vsaj postaviti v kot.
Rešiti svet s pesmijo
Noben otrok se ne rodi kot jud. Ne rodi se kot musliman. Ne kot kristjan ali hindujec. Ali kot Slovenec, Madžar, Kitajec. Rodi se kot otrok. Čepice in preproge otroke zgnetejo v razmnoževalce ene ali druge kulture. Včasih pete ali šeste. In zatiralce tretje in osme. Četrto in peto smejo prenašati. A prva je vedno najboljša in edina prava, naša!
V ekosistemu kultur je tako, da dve, tri vrhovne »plenilke« držijo ostale na preži in s sebi podobnimi bijejo bitke. Malo manjše plenilke so kot šakali in lisice, vrhovne jih prenašajo, če ne skačejo na sveži plen ali se celo mešajo v njihovo krdelo. Smejo jim pomagati in za to dobijo dostop do mrhovine.
Ampak mi, ljudje, mi fizična bitja in naše žive družine, žive skupnosti, mi nismo ne volkovi ne medvedi, ne šakali ne lisice. Te vloge igramo v teatru razmnoževanja kultur z žgočim želom v srcu. Svoje kulture jemljemo smrtno resno, ker jih tako jemljejo vsi drugi okrog nas.
Preveč ljudi je sveto prepričanih, da je želo kultura, da je strup zdravilo in da so halucinacije resničnost. Bratska vojna ni nič drugega kot trk halucinacij dvojih obsedencev.
Premalo nas je takih, ki smo si izpulili žela, odvrgli čepice in preproge. Taki merimo brate po bratstvu, pika. Pomagamo jim najti na srcu tisto želo in ga izpuliti. In izpuliti si ga mora vsak sam. Pomagamo jim, da potem tudi sami pospravijo čepice in preproge v kot.
Pomagamo jim videti, da sovražiti brata ni nobena kultura.
Trezna kultura zmore več, toda dokler je ujeta v halucinacije noče več. Bila so leta, ko smo kazali, da zmoremo trezno kulturo. Dokler nas niso očetje spomnili na žela in smo si jih zabodli nazaj, da nas dedje ne bi gledali po strani. Pradedje so, seveda, jokali.
V tem joku je pesem, ki bi jo morali zapeti skupaj, da nas vsaj na kratko povleče iz blodenj. Ta pesem je edino, kar lahko reši svet, čeprav je tako težko verjeti v to.
Photo by Alexandru Trandafir on Unsplash
Most, kjer ga navidez ni
Ni jih mnogo, ki pozorno poslušajo Balaševićeve pesmi in se poglabljajo v podrobnosti pomenov. A ena pesem se mi vedno znova vrača, ko se začnejo trki halucinacij: Sevdalinka. Tu je prozni prevod, da ne bi kdo rekel, da mu je srbščina pretežka … (berite počasi!)
Karkoli nocoj zapojem, vleče na sevdalinko (edinsteven glasbeni izraz iz Bosne). V sanjah sem uzrl jokajočo pastirico med slivami. Grom je zažgal senik in ji razpodil čredo. Predstavila se mi je kot “Bosna”, čudno ime za dekle.
Za nekoga reka Drina teče desno, za nekoga pa lijevo (mejna reka med Bosno i Srbijo), ampak tudi če bi tekla v globino in rezala svet na dvoje, poznam skrivno plitvino in bom s svojim korakom utrl pot, kajti zame ni ene strani, dokler si ti na drugi strani.
Refren 1: V prsih je še stari kompas, toda po poljih so zrasle pregrade. Črne sence, ki se gnezdijo v ljudeh, letajo nad mano kot vrane. Nekoč sem potoval po mesečini skozi kraje polne krvoločnih odpadnikov, toda zdaj (ne takrat) me človeške oči strašijo bolj kot volčje.
Stokrat so prijatelji omenjeni v molitvi. Se me bodo veselili? Ali obrnili glavo? Kako se zlagati? Kaj jim povedati? Sveta ne moreš s pesmijo rešiti. Njihove skrbi me mučijo tudi nocoj, ko se spravljam na pot domov, na pot domov v tujino.
Refren 2: Po svetu smo se razsuli kot biseri, po nebu so nas nosile preproge. So to res bili boljši dnevi, ali pa smo boljši bili mi? Nekoč smo se bratili po skupnem pogledu, slutili smo, da imamo iste sanje, pa tudi Bogu je bilo vseeno, ali se pokrižamo ali priklonimo.
Marsikaj sem že prebral v tej pesmi. Danes berem to: dokler zasajamo v otroke halucinacije, bodo v halucinacijah tudi živeli.
Source: https://www.thefootballstories.com/wp-content/uploads/2022/12/God-of-skill.png
Nerešljiva, besna uganka
V genih človeštva je, da brat sovraži brata, da ne vidi dlje od praočeta. Mir ni pravilo, mir je izjema!
Da bi vedel, kdo sem, me v drobovju žge nuja vedeti, kdo nisem. Samoopredeljujem se po sovražniku. Če imam preprogo, nimam čepice; če imam čepico, nimam preproge. Z buško na čelu in brazgotino na rami vem, kdo sem. Vem, katerega brata ljubiti, katerega sovražiti. Zdi se, da človek nikakor ne zmore drugače.
Neko jutro se ujamem v molitvi. Gospoda Vsevišnjega prosim, naj izbere enega Sina od teh, ki božansko brcajo žogo. Mi je vseeno, ali je Pele ali Messi (samo, da ni Ronaldo!),. Naj ga vzame k sebi in pošlje nazaj na Zemljo s svetniškim sijem, da ukine čepice in preproge. Dovoljeni bodo izključno le navijaški šali, pika!
Če obstaja Bog, se bo gotovo strinjal z mano, da se bo človek prej samouresničil po nogometu kot po svetih vojnah. Saj bi prosil za še kaj več, a tale nogometna je vendarle bolj realna od vseh mojih ostalih sanjarij.
Medtem ko čakam na Njegov odgovor, poslušam pesem za pesmijo, sevdah za sevdahom, da reši vsaj ta moj svet, vsaj za ta en dan. Ko vsi halucinirajo, je grozno biti trezen.
