»Špricati« šolo, ko itak niste prav navdušeni nad njo, niti ni ne vem kak dosežek.

Pa še samo za en dan?!

Saj vem, na milijone šolarjev po vsem svetu se bo pridružilo Greti Thunberg v podnebnem protestu proti neučinkovitosti odločevalcev, ampak mene bolj kot ti milijoni zanimajo milijarde, ki o tem berejo v časopisih, sami pa ne naredijo ničesar.

Pa tudi če bi vsi oni vstali in stavkali v službi, ki je itak ne marajo, kakor že šole niso, s tem še vedno ne bi ustavili globalnega drvenja v prepad. Protestirati pač ne pomeni prevzeti odgovornost v polju svojega vpliva, ampak le nagovarjati odločevalce, naj oni nosijo odgovornost.

Mar želimo, da nas prisilijo, da se obnašamo, kakor bi se tako li tako morali? A res mislimo, da so oni odgovorni za vse nas? Saj je prav, da so končno mladi vstali in jih opozarjajo na njihove neizpolnjene obljube, a ne?

Oh, kakšna iluzija!

Saj večina odločevalcev ne ve, kaj sploh počnejo. Ko se zadeve sesuvajo, so nemočni. Poglejte samo burlesko Brexita. Svet je postal prekompleksen, da bi ga obvladali s pristopi iz 19. stoletja. Da, 19.! Kajti to, kar imamo v politiki in šolstvu, je še od takrat.

Skoraj 40 let je že tega, kar sem prvič stopil v osnovno šolo. Nedavno sem bil v eni kot gostujoči predavatelj in mi je učiteljica prijazno ponudila, da se okrepčam v šolski jedilnici. Učenka nama je prinesla čaj v skodelicah iz rostfraja, prav takih, kakršnih se spomnim iz svoje osnovne šole. Ko se mi je sladka tekočina dotaknila jezika … ah, ta neljubi okus! Katapultiral me je naravnost v drugi razred, v kletno jedilnico naše šole. Identično!

Srhljivo spoznanje: v pol stoletja se v šolah ni spremenil niti čaj. Kaj potem pričakovati od učnih pristopov? Lahko pa na to pogledamo tudi pozitivno: gre za odličen trening za nadaljevanje v službah, ki se ne spreminjajo in jih ne maramo.

Zakaj bi stavkali v tem, česar ne maramo?

To ni to! Stavkati bi morali v tem, kar ljubimo. To je naše polje vpliva in odgovornosti, polje strasti in skrbnosti, čustev, pravičnosti, čuta za prav in za lepoto.

Vprašajte se, kaj najbolj ljubite in stavkajte tam.

Če ljubite smučanje, seštejte svoj škodljiv vpliv na Zemljo, ker se mu toliko posvečate, in stavkajte. Bojkotirajte blagovne znamke, preklopite na turno smuko, hodite do vrha hriba, povabite še prijatelje; ne glejte smučanja na TV, glejte ga v živo, ko se nasmejani spuščate po »celcu«. Dokler ga še sploh kaj je …

Če ljubite potovanje, seštejte svoje vplive tam. Potujte peš in s kolesom, namesto z avtom in letalom. Presenečeni boste, koliko čarobnih krajev je tri doline stran, če si le vzamete čas zanje.

Če ljubite modo, vam ne bo težko stavkati. Ob polnih omarah ni nič lažjega kot leto ali dve ne kupiti ničesar.

Saj razumete, kajne?

Če hočete stavkati na tradicionalni način, je to povsem možna pot. Bodite nosilci protesta na področju, ki ga res dobro poznate. Ne protestirajte v čredi – samo zato, ker to počnejo mnogi drugi. Čreda, ki se ne zbere z jasnim namenom, se hitro tudi razprši in od protesta ostanejo le izrezki iz časopisov. Niti ne izrezki, ampak le povezave v zaznamkih.

Če hočete pri protestu zares trajne rezultate in vpliv, je treba dodati še nekaj: namen mora biti pozitiven.

Prostest izvorno ni negativna beseda. Pomen besede je bil (med drugim) svečana javna objava nečesa pomembnega. Skratka, protestirati je pomenilo stopiti na trg in sporočiti svetu, kaj pozitivnega se namenjamo narediti. Pomislite: predpona »pro-« (naprej, za …) je tudi v »promovirati«, »propagirati«, »prosperirati« …

Ko se ustavimo (stavkamo), je pravi čas, da pro-testiramo (predstavimo rešitve, ki jih oblikujemo), in povabimo k njim še druge.

Ne hodite, torej, na trge in ulice sporočat, česa nočete in česa vam je dost’, če nimate jasno oblikovane slike, kaj hočete in kaj boste danes naredili, da se to zgodi. Protestirajte v svoji interesnih skupinah, v krogu prijateljev in ljubljenih, ne izlivajte jeze na neznane, antipatične in javno ožigosane, ki so že tako ali tako tarča za gnile paradižnike.

Če hočete stavkati modro, se vprašajte, kaj si zares iz srca želite – tam globoko pot šminko in bliščem tega sveta. Vprašajte se, kaj je zares tam spodaj na dnu srčnega hrepenenja. Kar je tam, je navadno zelo poceni ali celo zastonj in zlahka dosegljivo, izvedljivo tudi doma, ne le na Havajih. Ko si to razjasnite, vstanite v istem hipu od vsega, kar vas drži prikovane v zlaganost, zmedo in zgaranost, ter živite to! Ne bojte se, da ne bo trajalo ali da se bo odločitev izkazala za napačno. Drzne izbire so kot magneti za še več drznih izbir. Torej, akcija!

A nas je tako zelo strah živeti, da raje životarimo, se tiščimo k čredi v stajici, utapljamo v izgovorih in včasih zameketamo kakšno pikro čez vse te hudičeve zlobneže. To ni protest, to je patetika.

Protest je izjava iz svobode, ne iz ujetosti.

Želel bi si, da bi otroci, ki bodo jutri izpustili en dan šole, to storili še odločneje – da ne bi šli v šolo do konca šolskega leta in še dlje! Naj pokažejo, da mislijo resno glede prihodnosti sveta! Naj potem ne pobegnejo v »svobodo« od šole in ubijanje dolgčasa, ampak naj sproščeni čas posvetijo iskanju rešitev za probleme, ki pestijo Zemljo.

Če se grejo pravega protesta, naj pokažejo z zgledom, kako ravnati.

Potem bodo lahko od odraslih z vso močjo in avtoriteto zahtevali pametnejši način učenja in korenite spremembe – tako vsebinsko kot oblikovno – zlasti pa učenje z zgledom in odprtost za povratne informacije, kritiko.

Naj se učitelji učijo od učencev! Licemerstvo je še vedno glavni nauk naših šol in kako naj potem pričakujemo, da nas otroci jemljejo resno? Učitelji z visoko integriteto in pedagoškim mojstrstvom so sila redki, pa še oni hitro pobegnejo v kakšen drug poklic ali v alternativni šolski sistem, ker jim razmere v standardnem šolstvu ne omogočajo opravljati dela, kot jim narekuje notranji čut za etiko in strokovnost.

Sam sem v mladosti veliko prešprical. Ni mi žal, da me ni bilo v šoli. Žal mi je le, da nisem časa porabil bolj koristno. A naj krivim sebe, ker sem bil problematičen otrok? Ali ni morda kriv šolski sistem, ker ne razume mladostnika, njegove potrebe, dojemanje sveta in naravni način učenja? Prisila je vodila v še večji upor. In zdaj sem tu, kjer sem …  🙂

Milijarde ljudi (vključno z večino odločevalcev) še naprej zabodeno gledajo milijone stavkajočih, brez resničnega razumevanja, kaj počno. To je globalna realnost. Ko berem v Delu, da jutri za izostanek od pouka ne bo kazni – si rečem: FAK!! Pa vam res ni jasno, za kaj gre pri vsem skupaj?! Ma, ne da ne bo kazni, nagrado bi morali dobiti vsi, ki protestirajo! Posebej tisti, ki res protestirajo.

Tudi vsi pristojni, učitelji, ravnatelji in drugi, bi morali biti zraven na protestu.

Tudi sicer – ne le na ta dan – bi se ure v šolah morale vrteti okrog tem, vezanih na kakovostno življenje vseh življenjskih vrst na Zemlji, vključno s človeško. Svež otroški um bo našel rešitve, ki si jih mi ne znamo več predstavljati, če jim le zaupamo in jim odpremo svobodo razmišljati.

A bi rad preveč?

Če ne veste, kako protestirati, najdete morda v mojem primeru kak navdih, na svojevrsten način sem na nenehnem protestu. Najdete me navadno blizu narave, včasih kakšna znanja tudi aktivno delim, kot denimo na pomladnih delavnicah divje kulinarike. Tudi takšno učenje je šola, ki je že sama po sebi protest – za samostojnost, notranjo moč, svobodo in zdravje.

Ker sem že začel z ljubeznijo in vas povabil stavkati v ljubezni, moram na koncu preveriti, ali ste razumeli, da ne gre nujno za odrekanje v ljubezni, ampak bolj za prepoznavanje najglobljega bistva ljubezni in negovanje tega bistva v pozitivnem duhu!

Seveda gre pogosto oboje z roko v roki. Če ljubite košarko, jo več igrajte in manj glejte na TV. Če ljubite hrano, kuhajte s prijatelji in se učite med sabo, ne glejte kuharjev na TV. Če imate radi naravo, pojdite v naravo, ne glejte je na TV. Skratka, ugasnite TV, računalnik, pametni telefon, pa bo takoj dovolj časa za vse, kar imate zares radi.

Za piko na i še misel Williama McDonougha, pravzaprav vprašanje, ki bi ga bilo vredno postaviti za izhodišče vsega razvoja in izobraževanja: »Kako naj ljubimo vse otroke vseh vrst za vse čase?«