Skupnost nikoli ni to, kar si človek predstavlja. V skupnosti je lahko več samote kot v velemestu, posebej v takšni skupnosti, kot je Molino de Guadalmesi.

Ležim v visečki ob rečici in tipkam knjigo. Vidim le drevesa, trstiko, ribe, žabe, vodne drsalce, želve se sončijo na skali. Kravji zvonci se približujejo. Ah, spet te krave! Vstanem in jih s palico naženem nazaj skozi luknjo v ograji, ki je nihče ni popravil od zadnjega rečnega vala to pomlad, ki je vse odnesel s sabo.

Visečka v kateri pišem.

Rečni val je pojav, ko reka ob deževju ponese s sabo toliko lesne mase, da sama sebi ustvari jez in potem za jezom raste in raste, dokler ga ne podre in ponese s sabo naprej. Na nasledjem zožanju se lesna mas spet zatakne in reka raste, raste, dokler ne ustvari dovolj sile, da podre svoj jez in zdrvi naprej.

Glede na to, kako daleč v notranjost se razteza struga te rečice (okrog 10 kilometrov) in koliko ožin prečka na svoji strmi strugi, si zlahka predstavljam rečni val, ki butne sem v dolino le 1 km preden se izlije v morje. Odnesel je že marsikaj in ni nekaj, česar bi se domači veselili. Zadnji most ki vodi proti morski obali je res masiven, zdaj razumem, zakaj.

Očarljiva Samba.

Krave so šle. Ležem nazaj in tipkam. Sam. Pride me pozdravit Samba, prijazna psička, ki pomaga gnati koze s paše nazaj v hlev. Včasih jih žene dobro, včasih niti ne. Ne vem, če je ravno ovčarka. Ali kozarka. Ali kakor koli se že temu reče. Vsekakor ima rada, ko jo čohljam po trebuhu.

Tudi muca Surya mi ne pusti iti mimo, ne da bi jo vsaj popraskal za ušesi. Na prvi pogled je dojenček, a Johnny, ki je ustanovil to skupnost, mi je povedal, da je Surya stara — 17 let. Čohljalo jo je že na stotine ljudi, ko so šli tukaj mimo v 19 letih obstoja te skupnosti.

In seveda vodni drsalci…

Ležim sam, pišem, hvaležen za samoto — v skupnosti z žabami in vodnimi drsalci, Sambo in Suryo. Pojutrišnjem pride množica ljudi. Človeški val kot tisti rečni. ERASMUS projekt, mladinska izmenjava in za 10 dni bo ta prostor živahen, da te kap. Žabe se bodo skrile, želve potuhnile. Hvala Bogu, vsaj sosedovih krav ne bo treba vsak dan gnati stran.

Moja knjiga bo začasno bolj ali manj na off. Človeški val terja skrb, veliko trebuhov bo treba hraniti.  Vedno bi se morali tako odzvati ko pridejo gostje — vse dati na stran, da jim ustrežemo.

Kriza so take in drugačne, toda kriza človečnosti je najhujša od vseh. To je tista kriza, ko si odvzamemo sposobnost dajati, čeprav imamo dovolj — ali celo preveč. Nimam skoraj nič, toda imam dovolj. Lahko dajem. Žal ni dovolj, da mi, ki imamo malo več kot nič, dosti dajemo, to morajo početi tisti, ki sedijo na kupih denarja.

Kako jih prepričati? Ne vem. Če kdo ve, naj mi pove. Ko koga srečam, ga povabim sem, da se mi pridruži v sosednji visečki in poklepetava. Morda najdeva recept.