Srčiko vsega zla lahko strnemo v besedico “vem!”
O tem sva se nedavno pogovarjala s sopotnico na dolgi vožnji od Slovenije do Belgije. Spraševala sva se o ozadju trenutno močne radikalizacije (verske in politične), ugotavljala, kako bolna je postala socializacija (primarna in sekundarna), godrnjala sva nad impotentnostjo sistema izobraževanja itd.
Pa se mi je utrnil a-ha, da “verujem” v resnici pomeni “ne vem”. Zdrava vera je zaupanje, da obstaja višja inteligenca, božanskost, ki ve neskončno več kot jaz. Lahko da ve popolnoma vse, a tega zavoljo svoje omejenosti ne morem vedeti. Lahko le zaupam. Z lastnega skrajno omejenega zornega kota je jasno, da ne vem vsega, zato pač moram v marsikaj preprosto verjeti. To je zdrava vera: ne vem, torej verujem.
Radikalizacija prinaša prav nasprotno! Goreči verniki nastopajo iz drže “vem!”
Drža se nadaljuje z: “Jaz vem, torej drugi, ki se z mano ne strinjajo, ne vedo. Ker ne vedo, jih moram podučiti. Če vednost zavračajo, so neumni itd.”
Takšna (vse)vednost je (pre)pogosto zlo, kar je prepoznavno po tem, kako nasilna je. Kadar nekdo že po “defaultu” ve, so vsi, ki se z njim ne strinjajo, nevedni. In če v svoji nevednosti vztrajajo ali si celo drznejo oporekati Sveti Resnici, jo zanikati, ji kljubovati ali se celo bojevati proti njej — kaj drugega mu preostane, kot da jih zatre?
Takšno prepričanje je le korak stran od tega, da nek norec na podlagi gole predstave, da se drugi ne strinjajo z njim, vzame polavtomatsko orožje in postreli kup ljudi. Le korak stran je od samomorilskega bombnega napada nad brezverniki. Le korak stran je žaljenje novinarja na novinarski konferenci.
Težko jim je zameriti, saj so 200% gotovi, da je njihova avtoriteta vsevedna. Ponoviti kar koli za vsevedno avtoriteto, je seveda Resnica, kajne?
In kaj, če ni?
Vere, religije, mistika, ezoterika, tako starodobna kot novodobna duhovnost … vse to bo vedno imelo veliko vlogo v naših življenjih, saj niti najboljši znanstveniki na svetu ne bodo nikoli mogli pojasniti vsega prav vsakomur. Vera je del naše bitnosti in naše duše od pradavnin.
Toda vera je v sami osnovi priznanje, da ne vem! Če bi vedel, ne bi potreboval vere. Zdrava vera je blagoslov, ki me ohranja učečega, radovednega. Bolna vera je strup, saj jo spremlja strah — in to je eksplozivna mešanica!
De Mello lepo zapiše: “Te stvari bodo uničile človeško raso: politika brez načel, napredek brez sočutja, bogastvo brez dela, učenje brez tišine, religija brez neustrašnosti, in čaščenje brez zavedanja.”
Neustrašna religija pravi “ne vem!”
“Vem!” je bogokletnost, oholost, izvorni greh.
Toda mnogi goreči verniki kričijo “VEM! in se hkrati razglašajo vernike. Ah, farizeji!
Najboljši znanstveniki so verniki; zavedajo se omejitev razumevanja sveta in z radovedno duhovnostjo gledajo v svet. Odkrito priznavajo: “Večine stvari ne vemo. Zgolj domnevamo. In upamo, da je tako, kot nam kažejo eksperimenti.”
Drži tudi obratno: vernik, ki podvomi v “Resnico” svoje vrhovne avtoritete in si postavi vrsto vprašanj o njej, se lahko spusti proti korenini resnice in jo razume v vsej njeni paradoksnosti, kjer hkrati je res in ni res. Zanikati resnico ne pomeni zanikati resnice. Razumete?
Prebliski in božanski navdihi so bili večkrat jedro znanstvenega preboja kot gola razumska analiza. (Ti duhovni navdihi, podvrženi znanstveni metodi, postanejo glavni gradniki znanstvene misli.)
Dvom v zapovedano Resnico je osnova vsake verske reforme. (Ti znanstveni dvomi, preobraženi v dogme, postanejo doktrine verskih ločin.)
“Vem!” je izredno nevaren. Zato morata znanost in religija temeljiti na “Ne vem!” da bi bila dobra, splošno koristna in zlasti nenasilna.
Toda “Vem!” je žal slep in ne zmore videti notranjih paradoksov in kontradikcij, ki ga ilustrira tale slika: 
Za konec še bistra misel Duška Radovića: “Ko vemo, vsi vemo enako. Ko ne vemo, pa vsak ne ve drugače.”
Nepojasnljivo nas bega in hkrati privlači. Neizogibno je
