Modrosti so zato, da se zazrem vase in v svojo okolico.
Natanko zato mi je misel “dobri ljudje imajo čas” (izpod peresa Duška Radovića) ena najljubših. Duško dodaja še: “.. to je prva odlika dobrote.”
Spominja me na ocean dobrote, ki ga nosim v sebi in ga lahko izražam le, če si za to vzamem čas.
Zato se vsakič, ko me spreleti, da “nimam časa”, ugriznem v jezik!
“Nimam časa” pomeni, da ne zaupam v dobroto — ne v svojo lastno, ne v dobroto drugih ljudi.
“Nimam časa” je koren zla, saj nas drži prezaposlene in nam ne pusti razmisliti, čemu sploh delamo, kar delamo.
“Nimam časa” je mrak, ki ga ne more razkaditi vse več dela; razkadi ga lahko le svetloba, ki posije skozi oblake, ko se vprašam: “Čemu?”.
Takrat sprevidim, da sem se pustil zapeljati — ker sem dober … in želim biti še boljši. Pozabil sem, da dobrota nikoli ni sama. Dobrota potrebuje drugega. Dobrota je spontana, ne načrtovana.
Biti dober pomeni videti stisko mimogrede. Mimogrede pristopiti, razumeti, objeti. Mimogrede — ker je časa dovolj!
Dovolj ga je, tudi ko ga (navidez) ni. Dober človek z vrčem vode napoji ducat ljudi, medtem ko neki prevzetneži cele bazene zaklepajo zase. Ti prevzetneži so si prilastili moj mali vrč časa, ga prelili v svoj bazen in zaklenili. Moj čas ni več moj čas.
Dobroto je mogoče zapeljati, ni pa je mogoče zatreti. Vrč dobrote v bazenu zla ne bo dolgo osamljen …
Biti dober pomeni videti drugo dobroto in se ji pridružiti. Ko se zbere pet dobrih, bodo hitro nabrali okrog sebe še pet podobnih. Bazen potrate — časa, moči, lepote — lahko en-dva-tri prelevimo v bazen dobrote.
Vse se začne s prvim korakom: zaupanjem v dobroto. Jaz zaupam v vašo, zaupajte še vi naprej! Hvala!
Za še več navdiha, da bi bil res dober in si vzel čas za to, spet berem Radovića … in ga delim še z vami …
“Ne razumemo, zakaj nam nekdo nekaj dela, če ne išče nobene protiusluge. Dobrote ni mogoče vrniti, ker niti ni bila dana. Dobri ljudje so dobri zaradi sebe, ne zaradi drugih.”
“Ni lepšega prizora kot videti dve glavi na enem vzglavniku. Lepo je tudi takrat, ko sta se našli na enem vzglavniku, ker nista imeli drugega. Dobra je vsaka muka, ki nas povezuje, in slabo je vsako dobro, ki nas ločuje.”
“Tako malo je ljubezni med ljudmi. Kdor zna ljubiti, ne bi smel početi ničesar drugega.”
“Za ljubezen so primerni: malo časa, nerodna mesta, tesnoba, vrsta otežujočih okoliščin. Takrat je ljubezen lepa, le takrat cveti. Več ko je časa in prostora in raznih drugih ugodnosti, bolj ljubezen gubi draž. Ljudje se nikjer tako ne sovražijo kot v velikih, lepo opremljenih in dobro ogrevanih stanovanjih.”
“Nekateri učenci hitijo, da že v šoli pokažejo, kaj znajo in zmorejo. Pokončajo se z delom, učenjem, osvajanjem petk. Ko končajo šolo, so že siti in utrujeni. Več šans imajo tisti, ki se skozi šolo zvlečejo, ki se prihranijo, ker vedo, da jih čaka še en velik polčas življenja.”
“Za življenje je potrebno malo. Za nesrečno življenje se zahteva veliko več.”
Za vse iskalce sreče pa še ena od Balaševića:
