Dom je vse več in ne vse manj življenja.
Torej manj betona in stekla in plastike, več cvetočih vrtov, parkov, gozdov; manj puščav in enoličnih polj, več pestrih travnikov in gajev. Si ne želimo takega sveta? Se ne počutimo bolj domače sredi zelene narave kot sredi mrtvih sten? Mar ni najokusnejše jabolko z domače jablane? Solata z domačega vrta?
Modrost duše nam narekuje, da iščemo bivališče z dušo, torej tudi hrano z dušo, zrak z dušo, sostanovalce z dušo. V stereotipnih stanovanjih, kosih pohištva, vrečkah mrtvih živil duše pač ni. Če biti v zaporu pomeni biti ograjen od življenja, raznih prijateljev, svobode, potem smo v zaporu tako rekoč vsi. Edino pravo svobodo najdemo v živem domu za vse.
In kako danes pojmujemo svobodo? Naučili so nas, da je svoboda možnost reči »da« čim več predmetom in uslugam iz skoraj neskončne palete, ki nam jo daje trg na izbiro. Nihče ne omenja dejstva, da se moramo za to svobodo dobesedno prodajati in pri tem predajati nečemu, kar je povsem ločeno od nas. Mislimo, da je svoboda možnost obdati se s čim več predmeti, ki jih je možno kupiti. In kaj je kupovanje? Jemanje. Svoboda in jemanje pa ne gresta najbolje skupaj.
To me privede do besed Christophera Alexandra iz knjige A Pattern Language:
Ljudje ne morejo najti pristnega udobja in zdravja v hiši, ki ni njihova. Vse oblike najema — bodisi da so najemodajalci zasebni lastniki ali javne agencije — so v nasprotju z naravnimi procesi, ki omogočajo ljudem oblikovanje stabilnih, samozdravilnih skupnosti.
… vsi procesi, ki spodbujajo spekulacije z zemljišči zavoljo dobička, so nezdravi in uničujoči, saj zavoljo njih ljudje dojemajo hiše kot blago, gradijo zavoljo “preprodaje”, ne pa zato, da bi zadovoljili svoje lastne potrebe.
Kakor spekulacija in gon za dobičkom onemogočajo ljudem adaptiranje domov tako, da bi služili njihovim potrebam, tako nepopustljivost, dejstvo najemnine in vedenje lastnikov zemljišč povzročajo enak učinek. Najemniške četrti se vedno prve spremenijo v slume. Mehanizem je jasen in dobro znan. Najemodajalec poskuša ohranjati stroške vzdrževanja in popravil čim nižje; prebivalci nimajo nobene motivacije, da bi vzdrževali in popravljali svoje domove — prej nasprotno — saj izboljšave doprinesejo k bogastvu najemodajalca in celo upravičijo višjo najemnino. Zato tipično najemniško nepremičnino skozi leta doleti degeneracija. Najemodajalci poskušajo zgraditi nove najemniške nepremičnine, ki so imune na zapostavljanje — vrtove zamenja beton, preproge linoloej, lesene površine pa plastični laminati: tako poskušajo doseči, da nove enote ne bi bile potrebne vzdrževanja in da bi na silo ustavili nastajanje slumov; toda taka stanovanja postanejo hladna in sterilna in se nazadnje vendarle spremenijo v slume, saj jih nihče nima rad.
Ljudje se bodo počutili udobno v svojih domovih le, če jih bodo lahko prilagajali tako, da jim bodo ustrezali, dodajali, kar potrebujejo, preoblikovali vrtove, kakor jim je všeč; in, seveda, to lahko naredijo le v okoliščinah, ko so legalni lastniki hiše in zemlje. … Zato mora vsaka hiša — tako ali drugače — biti v lasti ljudi, ki v njej živijo; vsaka hiša mora, omogočati prebivalcem, da imajo dobro definiral prostor, v katerem lahko družina prosto spreminja, kar želi; prav tako je potrebna oblika lastnine, ki odvrača ljudi od spekulacije.
…
Naredite vse, kar je le mogoče, da naredite tradicionalne oblike najema nemogoče, celo nezakonite. Vsako gospodinjstvo naj ima svoj dom, z dovolj prostora za vrt. Poudarek pri definiciji lastnine naj bo na nadzoru, ne pa na finančni lastnini. Kjer koli je le mogoče vzpostaviti oblike lastnine, ki ljudem dajejo nadzor nad domovi in vrtovi ter onemogočajo finančno spekuliranje, dajte prednost prvim pred slednjimi. V vseh primerih dajte ljudem zakonito moč in konkretno možnost, da spreminjajo in popravljajo svoje prostore. Bodite posebej pozorni na to pravilo v stanovanjih, ki so gosto grajena: umeščajte stanovanja tako, da ima vsako posamično stanovanje vrt ali teraso, na kateri je možno posaditi zelenjavo, in ki v katerem lahko vsaka družina gradi, spreminja stvari in dodaja po svojih željah.
Ko to znova in znova berem, vse bolj vidim, da je na Zahodu zelo malo ljudi, ki imajo dom. Zares živ dom.
Vidim pa tudi, da je zelo malo domov, ki imajo odgovorne, vestne, žive lastnike.
Faith Popcorn je lepo rekla:
Problem v korporativni Ameriki je, da vse preveč ljudi s preveč moči živi v škatli (njihovem domu) in se potem vozi po vedno isti cesti vsak dan v drugo škatlo (njihovo pisarno).