“Za življenje je potrebno malo, za nesrečno življenje se zahteva mnogo več,” modro ugotavlja Duško Radović. Pravi pa tudi: “Težko je biti sam. Težje kot to je edino, ko sta dva sama.”

Dodal bi, da je najtežje, ko nas je samih vsa država, pravzaprav vsa civilizacija, ko je samota norma in velja bivanje v živahni, dinamični skupnosti za nekaj čudaškega, če pa kdo sedi sam pred TV-jem, je to normalno.

Občutek samote je akuten, saj je samota zapovedana z nenapisano dogmo in socialnim pritiskom. Tudi družbeno dopustne oblike zbliževanja ljudi so normirane tako, da radost, toplina, sproščenost, ljubezen in podobni plemeniti občutki niso brezpogojni in da se ne znajdejo v konfliktu z zapovedanimi vrednotami sodobnosti: osebnim uspehom, bogastvom, kariero, tekmovalnostjo, nadvlado. Vedno in povsod postavljamo pogoje svoji sreči in ti pogoji so prezahtevni, da bi kdaj bili resnično srečni.

consumerism

Zapuščeni smo, izolirani, oddaljeni drug od drugega, tudi ko sedimo le ped narazen. Kadar se s prevoz.org peljem v Ljubljano in nazaj, pogovor s sopotniki ne steče zlahka in naravno — zlasti mladina raje strmi v ekran telefona in se “pogovarja” z nekom “v oblaku”. Nič čudnega, ko pa nas v šoli 12 let dresirajo, da se ne pogovarjamo s sosedom, da med testi ne prepisujemo drug od drugega, kaj šele, da bi teste reševali skupinsko.

V neki šali možakar reče: “Bil sem nesrečen, dokler nisem prebral študije, ki pravi, da nisem edini.”

Samota in nesreča sta tesno povezani z naravo naših hotenj in načinom, kako so normirana naša vedenja. Svojo srečo pogojujemo s predmeti in dogodki, ki jih hočemo za vsako ceno in če jih ne dobimo, v tem najdemo razlog, da smo nesrečni. Obenem se nam iz neposredne bližine in povsem zastonj ponuja paleta predmetov in dogodkov, ki nas hočejo, a se mi ne odločimo hoteti njih.

Vedenjska norma je ekstremni individualizem, za blaženje bolezni, ki jih ta norma potegne za seboj, imamo na voljo drugo normo: farmacevtske pripomočke in paleto opojnih substanc. Kadar ljudje tako množično hlastajo po njih, je to očiten znak, da je z našimi skupnimi normami nekaj hudo narobe.

A kako te norme preoblikovati? Kako sploh prepoznati bolne norme in jih nadomestiti z zdravimi? Kakšne alternative sploh imamo? Je možno te alternative prav zares živeti sredi družbe, ki je ujeta v utečene tirnice? Kako se resnično približati drugim, kako jih ljubiti? Kako ljubiti sebe? Kje so meje svobode izbire? Kako svobodo izbrati in vzdrževati?

Tem vprašanjem se bomo (med drugim) posvečali na delavnici Srečanje s svojim resničnim jazom med 27. in 29. 4. 2018 na Sončnih gričih Istre. Več o delavnici lahko preberete, če kliknete na povezavo v prejšnji vrstici, pa vendar naj dodam še par vrstic glede samote:

aaron-lee-378203-unsplash-copy

V samoti trpim, ker okrog mene ni ljudi, v samosti uživam, ker okrog mene ni ljudi.

Enako je z družbo: v njej lahko iskreno uživam ali trpim. Kadar sem uglašen s samim sabo in zadovoljen v samosti, bom pristen tudi v družbi, v kateri se ne počutim domače — tudi če ne dobivam tega, kar bi hotel. Namesto tega se znam odpreti temu, kar se mi ponuja, kar me hoče. In če ničesar takega ni, se sprostim, počivam, opazujem in se učim ter čakam na trenutek, ko me doleti povabilo, ko se zgodi srečanje.

Odlična priprava na srečanje s svetom, z ljudmi, z dogodki in predmeti tam zunaj, je srečanje s samim sabo v varnem, prijetnem okolju in z druščino sopotnikov po notranjih prostranstvih. Najpomembnejše delo sodobnega časa je vzpostavljanje osebne in skupinske pristnosti ter uglašenosti s pristnim okoljem, v katerem ne hrepenimo po nečem drugem, le objemamo to, kar je. Hočemo tisto, kar hoče nas.

Dobrodošli na pustovoščino! >> Prijave <<


Pod črto še opomba: že dva meseca nisem na blogu ničesar objavil, ker se ukvarjam z akcijo Očistimo svet 2018, ker pišem po naročilu in za nagrade 🙂 Nedavno so z mano naredili reportažo v Zarji: 15. septembra nihče ne sme manjkati. Povzeli so jo še nekateri drugi, denimo Svet 24. Potem je gotovo nekaj zanimivega, kajne. Kmalu sledi še nekaj zanimivih besedil v angleščini in slovenščini, preden me odnese na pot, ki me hoče.