Zakaj je tako malo ljubezni na svetu? Kako jo prebuditi?

Sami smo si največja ovira. Da to spoznamo, nas mora usoda trdno zagrabiti in podreti naše obrambne zidove. Takrat nas zalije reka ljubezni in se vprašamo, kako smo prej sploh živeli.

—

Naključja niso vsa enaka. Nekatera spodmikajo tla in potegnejo za seboj verigo naključij, da se nazadnje zdi, da je sam Bog vlekel niti usode. Junakom Ljubezni 22 usoda spodmika tla, potem jih razstavi in nazadnje sestavi nazaj v najboljše možne različice sebe.

»Mojster«, ki popravlja navidez nepopravljive reči in ljudi, si rad umaže roke. Njegove metode so nore, a delujejo. Okrog njega se zbirajo ekscentrični liki s skrajno raznolikimi prepričanji in značaji. Kar jih združuje, je, da so bili vsi tako ali drugače pokvarjeni, preden so v nenavadni delavnici doživeli popravilo in potem še sami začeli pomagati drugim.

»Ni večjega zadovoljstva, kot popraviti nekaj navidez nepopravljivega,« radi rečejo.

Ključ za vsa popravila je ljubezen. Ne kakršna koli ljubezen, ljubezen 22!

To ljubezen raziskujejo junaki v koči sredi vermontske divjine – vsi skupaj in vsak zase, ne glede na to, kakšna prepričanja, obleko in spol imajo (ali nimajo). Raziskovanje usmerja knjižica Ljubezen 22, sestavljena iz 11 kod, ki razrešujejo paradokse ljubezni. Knjiga je napisana z roko avtomehanika v slogu Rumija in po navdihu Kavlja 22 pravi: »Če hočeš ljubiti, si nor in je bolje, da ne ljubiš; če nočeš ljubiti, si pri zdravi pameti in moraš.«

Prazno je življenje, ki ga živimo le zase, vredno ga je posvetiti nečemu zunaj sebe – nečemu večjemu. Lahko tudi manjšemu, a tako, da to manjše negujemo, dokler nas ne preraste. Ko srečo krojimo drugim, je to potem naša sreča. Tako praktično živimo ljubezen v blaženi lahkosti bivanja. Pot do te točke sicer ni nič kaj lahkotna! Praznjenje še kako boli! Zelo pomaga, če si nas naši bližnji med praznjenjem izmišljajo kot neizmerno čudovite!

To je način, kako junaki Ljubezni 22 izboljšujejo ljubezen drug pri drugem in se usposabljajo v popravljalce navidez nepopravljivega sveta.

Glavni junak Nara se sprva otepa ljubezni 22, a postopoma spoznava, da je norost, v katero je povabljen, zdrava norost! Kot vsi mora tudi on zadeti ob dno, da se odžene kvišku in končno splava, osvobojen balasta. Eno glavnih spoznanj na njegovi poti je: »Vse okrog sebe moramo polniti, da dela, človek se, kako čudno, mora prazniti!«

Nazadnje Nara, popravljen in izpraznjen, odigra pomembno vlogo pri reševanju sveta pred grožnjo pobezljale umetne inteligence, podžgane z verskim fanatizmom njenih programerjev. Rešitev je začuda plagiat Ljubezni 22, ne izvirnik. Rešitev je povsem neverjetna, pravzaprav kar smešna, kajti to je edini način, kako prelisičiti nadmočnega sovražnika.

Tudi umetna inteligenca mora čez norost, da postane umetna ljubezen. Prazna in zveneča je lahko posoda za vesoljno božanskost.

Zgodba postavlja bralcu zrcalo, da se zave svojega odnosa do kopice perečih vprašanj sodobnosti: (kvazi) duhovnosti, transhumanizma, transspolnosti, naturalizma, puritanstva, covidne norije, fundamentalizma, morale …

V pripoved so vtkane modrosti o življenju, človeškosti, božanskem … in seveda ljubezni. Te modrosti bralcem pomagajo, da se praznijo skupaj z Naro. Seveda, če so tudi sami pripravljeni na nekaj »šok terapije« in temeljit pretres zakrknjenih prepričanj; zlasti prepričanj o seksu, smrti, sramu in Bogu.

V 21. stoletju romana o ljubezni ne more biti brez intimnih in seksualnih prizorov, ki bralca vzburijo, a tudi takih, ki ga razburijo. Čez obraz smrti je nujno natakniti masko nasmejanega norčka in sram je nujno premakniti z začetka na konec. V metamoderni zgodbi se mora zgoditi dekonstrukcija Boga – in potem tudi rekonstrukcija.

V junakovi poti proti lastni praznini so mnoge vzporednice s potjo »Egona« v Čarovnikovem vajencu. Zgodbo pretresajo majhni čudeži in modrosti kot v Iluzijah Richarda Bacha. Najde se tudi nekaj duha Pirsigovega romana Zen in umetnost vzdrževanja motornega kolesa. Mitski motivi in imena so povlečeni iz Homerjeve Iliade v prepletu s Svetim pismom. Kritika verskega fundamentalizma se vsaj malo naslanja na Bartolovega Alamuta. Zraven je majhen ščep absurda iz Štoparskega vodnika po galaksiji. (Paradoksne) modrosti so navdihnili mnogi: Rumi, Hafis, De Mello, Watts, Radović … še najbolj pa Kumaré.

Ljubezen 22, plagiat je roman za odprtomiselne bralce, pa tudi za take, ki so se voljni v odprtomiselnost podati. V knjigi je kar nekaj filozofiranja in »filozofiranja«, seveda je na bralcu, da loči zrnje od plev.