Včeraj sem bil na kratko na TV kot gost in sem si spet rekel: “Hvala bogu, da ne gledam tega sranja!”
Smešno mi je bilo poslušati hudo dramatično glasbo, ekspresivne, drastične pridevnike, spet isti “dialog” sestavljen iz napada in obrambe, kjer sta glavna akterja sodnik (predstavnik medijev) in obtoženec (v tem primeru minister, predstavnik države). Novinar navaja črna “dejstva” o vsem, kar v naši državi ni bilo postorjeno, minister v bran navaja bela “dejstva” o vsem, kar je vendarle bilo postorjeno. Ping-pong-ping-pong-ping-pong …
To je teater, ne pa transparentno medijsko poročanje v interesu skupne blaginje.
Želel bi si, da bi enkrat v oddaji v živo kak minister po pikrem vprašanju vzliknil: “Kaj pa vi storite, da bi bilo bolje, draga novinarka? Strašite ljudi, futrate jih z reklamami o plastičnih neumnostih! Prispevku o plastiki v morju bo sledilo pet minut reklam, ki pozivajo k nakupu prav te plastike! Ma, prava vlačuga ste v službi trgovskih zvodnikov; prodajate novinarko čast in ugled, da po njihovem nareku zavajate javnost. Čista destrukcija, kako vas ni sram? Najprej recite ‘NE’ svojim korporativnim lastnikom, nehajte delat iz informiranja cirkus, naredite nekaj ustvarjalnega, bodite pozitivni in nehajte krasti ljudem čas, denar, zdravje in pamet, potem mi boste imeli sploh pravico postavljati kakršna koli obsojajoča vprašanja.”
Novinarka bi se zelo verjetno izvlekla. Težko, da bi mu sploh pustila, da pove vse to do konca. Punca dobro ve, kako dirigirati dogajanje na malem ekranu.
Nesramno je to, da mediji izbrskajo drek iz stranišča in ga tako pompozno razmažejo pred kamerami, da je videti, kot da je celotno stanovanje stranišča školjka, da obtoženi serje stokrat na dan, stoje na glavi in da ima povrhu vsega še akutno drisko. Potem v ustrezno retuširano sliko obtoženca usmerijo sto utripajočih neonskih puščic, bleščeče žaromete in z zvočnikov zahrumi: “Oooooooooh!!! Poglejte no, poglejte, kakšno strašansko sranje!”
In temu bi eni rekli objektivno medijsko poročanje.
Absurd vseh absurdov je, da mediji sprašujejo obe strani na politični sceni, kako to, da nista izpolnili vseh svojih obljub. Si predstavljate, da nekdo po nogometni tekmi reče (in se še zraven zgraža): “Kaj pa vam vendar je, da niste oboji zmagali?!”
Ljudje ne vidijo absurda takih vprašanj. Mediji pa z lahkoto ohranjajo držo zmagovalca, saj so v argumentu proti povsem skreganima nasprotnikoma v neizogibni prednosti.
Kaj pa lahko uboga strankarska država naredi? Ne more nič. Vse je le velik ping-pong, v katerem vedno nekdo izgubi. In se potem maščuje — rezultat je izguba za vse.
Le ljudje, ki nehajo kot marionete plesati po teh pravilih igre, lahko nekaj naredijo. Država je soočena z dejstvom, da so drzne odločitve nevarne, zato se nihče ne izpostavlja — osrednja naloga je ohranjati “mir” in status quo, preprečevati prevelika nihanja in vznemirjenja v sistemu.
Medtem ko se država vrti znotraj lastnih zakonskih omejitev, gospodarstvo pod zastavo svobodnega trga po okolju kot konfete razsipava orožja masovnega uničenja — pa ne mislim na bombe, ampak na plastiko, kemikalije, zračni in medijski smog. Kaj drugega je to kot terorizem?
A tržnoristične organizacije imajo tako dobro propagando, da so prepričale vse o svoji nedolžnosti in dobronamernosti. Saj poznate tisto, da je strokovnjak za marketing oseba, ki vas tako elegantno nategne, da se mu na koncu še zahvalite.
Ni svobode brez odgovornosti. Odgovornosti in dolžnosti bi morale biti okvir človeškim pravicam in gospodarski dejavnosti. Razmislite samo o lastnini. Danes je definirana primarno kot pravica in šele potem pride zraven nekaj dolžnosti in odgovornosti. Lastnik nepremičnine bi moral nehati biti lastnik, če ne bi odgovorno upravljal z njo, podobno kot staršem vzamejo otroka, če ustrezno ne skrbijo zanj.
Ljudem je vseeno za vse to. Jebeš to, danes je tekma!
Ko ljudje postavaljajo ogled tekme pred samopreživetje, to pove vse o razsežnostih virtualne realnosti, v kateri živimo. Ko bomo iz lažnih pisanih podob iztrgani in soočeni s kruto realnostjo, bo že prepozno.
Dobra plat zgodbe je, da je zabloda civilizacije že tako v oči bijoča, da se vse več državljanov sveta ograjuje od prevladujoče zgodbe in prevzema odgovornost za Zemljo kot celoto. Vlade ostajajo vrtičkarske — zagozdene v miselnost iz 19. stoletja. Gromozanski eksternalizirani strošek intenzivnega svinjanja, ki poteka že dve stoletji, lahko pokrijemo samo s strogo regulativo ekonomije, predvsem miliarderjev, podtalnih finančnih tokov, fedexov, borz …, ki kradejo preživetveni kapital milijardam naših potomcev, da bi se danes par nedoraslih otročajev v kravatah lahko igralo — namesto z igračami — s pravimi letali, bagerji, jahtami in stolpnicami.
Nadnacionalne strukture ne morejo biti učinkovite, ker so zlobirane in predane utečeni miselnosti, ki varuje ekonomijo, kakršna je, ne morejo si privoščiti drzne pravičnosti, ker vedo, da surovi moči kapitala ne morejo biti kos. Da ustavimo norost, potrebujemo novo pravno telo, ki ne bo z okoljskimi kriminalci delalo v rokavičkah, ki bo močnejše in bolj surovo na podlagi nepodkupljive pravičnosti, ki ga nobena vojska ne bo mogla doseči in mu noben medij ne bo prišel do živega.
Si predstavljate kaj takega? Recimo po en “V” v vsakem mestu, vsaki državi.
Če ne V, pa vsaj nekdo z dobro čelado …
Odlično si napisal, se povsem strinjam!
Bravo! Povedal si to kar sam že dolgo čutim. Zato raznih Tarč in podobnih odadj sploh ne gledam. Odmevov po navadi tudi ne. Še Dnevnik najraje pogledam za nazaj, da ga lahko na hitro preletim in preskočim vse tisto, kar ni gola novica, pa še te so selektriane. Danes so TV in časopisi “opij za ljudstvo” in novnarji dilerji, ki za naročnike, dilajo ta opij ljudem. Ko bi jih le preganjali tako kot je dilerje treba preganjat.
Super članek. Lepo, da je nekdo napisal novinarjem to kar jim gre!
Super članek. Lepo, da je nekdo napisal novinarjem to kar jim gre!