Domačnost je sila pester pojem, kajti domačnost za vsakogar ni sedenje za domačo pečjo ali pod domačo odejo ali na klopci za domačo hišo ali med domačimi in znanimi ljudmi. Včasih dom srečamo vedno znova v nečem, kar se nenehno spreminja in v čemer ga ne more najti telo, ampak le duša.
Včeraj sem srfal. Po muhastem dnevu je zvečer le zapihalo; stopil sem na desko, v roke zajel moč vetra in pod stopali začutil mehkobo morja — vzneseno sem zatisnil veke in vzdihnil: “Domače. Kako domače!”
Kaj to pove o meni? Kako sem lahko doma v nemiru valujočega morja, v negotovosti burje? Kje so meje mojega doma? Kaj vleče mojo dušo čez zmedo in nemir? Kaj jo greje sredi surove nepredvidljivosti? Vem le to, da mi ni treba verbalizirati odgovora na ta vprašanja, da bi se tu počutil kaj bolj doma.
Kaj pomeni “tu”? Je sploh možno opisati občutek, ko z vetrom v dlaneh krotim morje pod stopali? Ko me ubogajo valovi in so leteči oblaki edini prometni znak? Ko je sončni zahod gumbek za “off”? Kako se ne bi moja vihrava duša počutila doma v tem neulovljivem “tu”?
Včeraj me je občutek domačnosti v muhavosti posebej izrazito spremljal ves dan, vse do tiste ure med valovi in zatem sončnega zahoda, ko sem stopil na kopno in v trdnosti tal zaman iskal varnost. Varnost je potonila v mraku in brezvetrju, ki se je zdolgočaseno usedlo na obzorje. Betonski pomol je bil grozljivo nepremičen. Spominjal me je na okrutni red — včeraj, danes, jutri … in dolgočasna strukturirana opravila, v katera sem trenutno ujet.
Narava pozna ritem, le redko pozna takt. Ritem mi zadostuje za ples z morjem, ko se mi Burja predaja, da plešem z njo. Včasih vodi ona, včasih pa jaz, najbolje pa je, ko se izgubiva drug v drugem in ne vodi nihče.
Ob tem vse jasneje razumem, zakaj moj dom ne stoji, zakaj nima temeljev, zakaj je brezmejen. Moj dom je veter. Moj dom je sen. Moj dom je slavčkova pomladna pesem, poletna slast robid in fig, jesenski žar rujevih listov, ponos zimskih vršakov. Moj dom je občutek lebdenja pod stopali, ko mi valovi prečkajo pot in mi veter kuštra tistih nekaj las, kar jih premorem.
In ko ob tem razmišljam o stanju naše družbe, o domačnosti vseh nas, se spomnim misli Toma Robbinsa: “Nekje v arhivih najsurovejšega instinkta je zabeležena resnica, da je bolje živeti v ogroženosti in svobodi kot v ujetništvu in udobju.”
