Kako ne bi človek prisluškoval zanimivi debati ob sosednji mizi?
Sedim sam. Jem. Tik ob meni štirje mladi klepetajo o nepremičninah: kako drage so, kako se nič pametnega ne dobi za najet, če je cenovno ugodno, je zanič, če je solidno, je nesramno drago. Luknje (omenjali so 15 m2) se oddajajo za 450€, večjih stanovanj si sploh ni mogoče privoščiti. V turističnih krajih poleti hočejo čim več izcediti iz tujih gostov, zato raje oddajo njim za par mesecev, kot resnim celoletnim najemnikom.
Obenem vsi nekje delajo. Navadno nekje daleč, kamor se, seveda, vozijo z avtom. Večinoma v Ljubljano. Od Kopra do Ljubljane človek že pride, pravijo, a potem v Ljubljani izgubi še vsaj pol ure, če ne več, da se sploh kam premakne. Kakovost bivanja v preostalem času je le tiha želja.
Vse skupaj je samoumevnost.
Oziram se na to s ptičje perspektive in se sprašujem, ali je res edina pot do sreče ta, da dosežemo standarde sprejemljivega, ki nam jih postavlja družba, ali pa je morda možno tudi standarde prilagoditi svoji ravni zadovoljstva.
Saj poznate analogijo o kozarcu, polnem do polovice. Optimist vidi kozarec pol poln, pesimist pol prazen. Ob njima pa sedi mož, ki se sprašuje, kdo za vraga je naredil kozarec dvakrat večji, kot bi moral biti!
Nauk: vse je lahko spremenljivka!
Navajeni smo videti kozarec (sebe) kot konstanto in vodo (razne vsebine) kot spremenljivko. A ljudje imamo izbiro: lahko poljubno krčimo in raztegujemo kozarec, če le hočemo in smo na to pripravljeni.
No, nazaj k stanovanju …
Čemu bi moral živeti v točno takšnem stanovanju, kot mi ga narekujejo prevladujoči družbeni standardi? Kaj, če sem srečen v ekstremni preprostosti? Močno zmanjšam kozarec in je takoj (pre)poln. Sreča!
Katastrofa! Brezvzročna sreča je prepovedana. To je to!
Sreča mora biti rezultat nakupa, potrošnje, udeleženosti v normiranih vedenjih, ki nikakor ne smejo biti zastonj!
Če sem srečen, ko serjem v kanto in uriniram v kanister, iz katerega pognojim oljko (kot sem storil ravno pred 20 minutami), če pojem par pravkar nabranih špargljev z malo pašte, namesto dnevnika pogledam sončni zahod … če se rekreiram s tekom in plavanjem v morju (zastonj) in imam elektriko direktno iz sonca (z minimalnim davkom) … potem je ves svet vznemirjen!
Svet hoče od mene moj drobiž, da bi milijonarji lahko imeli milijone. Kajti milijon ljudi z drobižem napolni denarnico milijonarja. No, po naših merilih, po njegovih že ne …
In točno zato nas mora biti toliko milijard. Ne zato, ker nas svet potrebuje toliko, ampak zato, ker nas potrebujejo milijonarji.
Oglejte si kdaj razkošje pragozda, če le dobite priložnost. Tisoče življenjskih vrst, vse mrgoli, bohotno, živahno, izobilje! In potem poglejte nasad palm, ki jih pridelujejo za “bio” gorivo. U pičku materinu! Oglejte si ti dve sliki:
Le blazna civilizacija bo rekla levi strani prve slike “izobilje” in desni strani revščina. A prav to se dogaja dandanes in nihče nič ne reče. Lani jeseni sem bi na Borneu in videl iz zraka nepregledna prostranstva plantaž palmovega olja.
Le zombi bi zamenjal pestrost za monotonijo.
A tako pač je, da so zombiji naši vzorniki. Ko sem danes tekel ob slovenski obali, sem si pozorno ogledal nanovo zgrajeno vilo. Vrhunski vzor monokulturnosti. Vsak prostor ima točno določen namen. Na travniku ni niti ene druge zeli — izključno trava: za izležavanje in fin razgled na morje. Da bi lastnik med tem utrgal kakšno užitno zel in jo kar tako dal v usta, ne pride v poštev. Vse to je treba pobiti s herbicidi.
Nič drugače kot v džungli, da bi imeli palmovo olje.
Na robu je ta narobe svet. Res.
Nespametno žrtvujemo čarobno lepoto za trenutek vznemirjenja, ki nikoli ne more postati sreča. Naša psihopatska družba s socialnim in psihološkim pritiskom zahteva od nas, da živimo tako, kot ona pričakuje. Biti zdrav, pomeni, ne slediti temu blaznemu nareku.
Zmanjšajmo kozarce, prijatelji, zmanjšajmo kozarce …
… pa stanovanja tudi, no.
