Ljubezen je brezmejna. A naše posode za izmenjavo ljubezni niso.
Ljubezen je kot voda: kot splošni koncept je neskončna, univerzalna, vseobsežna, prisotna v vsaki pori življenja. A kot taka je tudi povsem neuporabna. Da bi postala uporabna, mora privzeti konkretno obliko. Oblika jo naredi dostopno izkušnji.
Zrak je prijeten, ko je ravno prav vlažen, a vlage ne moremo piti. S čisto vodo v kozarcu lahko potešimo žejo, ne moremo pa v njej plavati. Ocean je ogromen, odličen za plavanje in vlago v zraku, ne moremo pa ga piti.
Včasih nam prav pride ena oblika, včasih druga. Po zdravi pameti vlivamo vodo v različne posode in oblike, da zadovoljimo svoje potrebe, a posode ločimo med seboj, da se okusi ne mešajo. Enako je v primeru ljubezni.
Graditi globok odnos pomeni odločiti se deliti mnoge posode: kozarce, vrče, skodelice, steklenice, kadi … Bliže ko smo si, več posod delimo med seboj. V primeru tesne intimnosti na posodah pustimo lastne sokove in druge sledi ter obratno, kar vpliva na okus vode, ko jo delimo z naslednjo osebo. Če damo mnogim dostop do svojih intimnih posod, lahko voda postane zmešnjava okusov, vonjev in barv. Lahko pa je tudi fantastičen koktail!
Gurman sem, rad imam »koktaile«! Rad imam ljudi, ki so se izoblikovali v stiku z okusnimi ljudmi in integrirali njihove okuse, vonje in barve ter jih zaokrožili v svoje lastne. Ne bi bil, kar sem, če tega ne bi počel tudi sam.
Da bi to počel zrelo, moram znati razbrati gnile okuse in vonjave ter se jim izogibati. Če že pridem v stik z njimi ali če delim posode z zelo intenzivno okusnimi ljudmi, moram svoje posode temeljito pomiti, preden jih delim s kom drugim. To je osnovna ljubezenska higiena.
Čista ljubezen
Za razjasnitev: ko to pišem, nimam v mislih odprtih odnosov in seksualnosti!
V mislih imam Jezusa Kristusa in Božjo ljubezen, ki jo je pretočil v takratnim ljudem dostopno obliko, jo nalil v čaše kot vino ter dal množicam dostop do svojih lastnih posod ter ljubeče objel okuse, ki so jih pustili na robu.
Duhovno mojstrstvo je narediti okusen koktail iz nešteto različnih okusov in barv, med katerimi prevladujejo nesreča, bolečina, žalost, krivda, jalovost, jeza, strah … Najtežja stvar na svetu je vztrajati skozi puhlost in praznino globokega vrča vse tja do dna, kjer prav vsakdo od nas nosi čisto ljubezen. Resnica življenja je, da se lastne vode ne moremo napiti, moramo jo dajati drug drugemu.
Jezus nam sporoča, da je Božja ljubezen povsod, v nam najdostopnejši obliki pa je prav v nas, ljudeh. Da bi jo lahko pili, se ne smemo bati okusov, ki jih bodo soljudje pustili na naših posodah, ali okusov, ki jih bomo mi na njihovih. In ko srečamo ubogega človeka, naj nam bo Jezus vzgled, kako z dajanjem lastne ljubezni privabiti njihovo ljubezen na površino iz navidez še tako praznih ljudi.
Bistra sraka
Srako je močno zažejalo. Odletela je poiskat vodo. Gledala je naokrog, a vode ni bilo. Po dolgem času je opazila velik glinen vrč. Priletela je zraven, sedla na rob in videla, da je v njem nekaj vode, a je ni mogla doseči. Stala je tam nekaj minut in razmišljala. Potem je odletela, prinesla nazaj kamen in ga vrgla v vrč. Odletela je spet, prinesla še en kamen in še enega in še enega … To je ponavljala tako dolgo, da se je voda dvignila do roba. Bistra sraka se je veselo napila vode.
V teh dneh vam želim, da srečate nekoga, žejnega ljubezni in mu dopustite, da iz vas (kot tale sraka) iztisne ljubezen do roba. Ali pa da vi podobno iztisnete ljubezen iz njega in se temeljito odžejate. Še najbolje, če se zgodi kar oboje.
Ne bojte se barv in okusov drugačnih od sebe: tujcev, beguncev, revnih, bolnih, ubogih … Dopustite jim, da zajamejo vašo vodo in vi zajemite njihovo. To je moja današnja meditacija ob misli na Jezusa. Želim vam vesel Božič in ljubezni polno 2018!
