Prijateljstvo na "klik" - Nara Petrovič

Ob poplavi e-čestitk za rojstni se sprašujem, kam je šlo oprijemljivo prijateljstvo?

V otroštvu sem si redko kupil knjigo, ker sem vedel, da me ima nekdo rad in me pozorno posluša in mi bo kupil kakšno res dobro knjigo za darilo. Dobil sem še marsikaj uporabnega in dobrega, najboljše od vsega pa je bilo druženje.

Odlične jedi smo kuhali drugim, ne sebi. Bili smo jih vedno deležni, ker smo se vabili na rojstne dneve sem in tja po blokovskem naselju in širše po mestu.

Prijateljev smo imeli malo, a so nam bili blizu in smo si z njimi izmenjevali igro, poglede, dotike, čustva …

Povsem normalno je bilo vstopiti brez klica, vrata so bila odprta. Tudi če ni bilo nikogar doma, smo si pomagali, kaj pospravili, počistili in šli. Ni se bilo treba petkrat slišati po telefonu, da se najdemo sredi množice “obvez” (motenj?).

Poplava “prijateljstva”

Do danes se mi je nabralo 3867 friend-ov na FB – na stotine od njih mi je poslalo čestitko, v živo pa sem jo prejel le od kakih 20 ljudi.

Darila sem dobil štiri. Tri slastne sladice in prekrasno knjigo. Ostalo so bile želje in nameni. Ne razumite me napak — strašansko sem vesel vsake sekunde, ko je kdo nekaj lepega pomislil o meni in mi poslal dobro misel! Vse to mi je pri srcu. A najbolj sem vesel neskončno dolgega objema in pogleda, ki ostane v spominu tudi mnogo dni potem, ko objema ni več.

Ko brskam po menijih v telefonu, da bi koga kar tako poklical in počvekal, do velike večine čutim distanco in hlad. Na prste lahko preštejem tiste, h katerim lahko vstopim v stanovanje, naj so doma ali ne in se počutim doma … a niso to pravi prijatelji?

Z vsem tem le opažam, da smo nekoč, ko smo bojda imeli manj, skupaj s pozornostjo drug drugemu dajali veliko več tudi materialno. Manj smo delali, imeli manj dobrin, ampak več časa in hotenja po dajanju.

Zdi se mi, da reveži nismo, ker ne dobivamo dovolj, ampak ker ne dajemo dovolj. Drug drugemu …

Saj poznate zgodbo o peklu in raju, ki jo najdete tudi v moji Človek: navodila za uporabo? (Če jo naročite za darilo (na na**********@gm***.com), bo cena prav posebna, da o posvetilu ne govorimo! 😉 )

Pekel ali raj

Nekoč je Bog modremu možu pokazal pekel in raj. Najprej ga je peljal v pekel. Tam je za velikimi mizami sedelo veliko ljudi. Bili so mršavi, bledi in nesrečni. Vsak od njih je imel na roko pripet konec ročaja dober meter dolge žlice, s katero je ravno segel do velikega kotla z odlično dišečo juho. Toda ko je juho zajel, za malo ni mogel seči do ust, saj je bil ročaj žlice predolg.

Modri mož je bil presenečen nad božjo okrutnostjo: predte postavi okusno juho, toda onemogoči ti, da bi jo jedel.

Potem ga je Bog odpeljal v raj. Prizor je bil na prvi pogled povsem enak: veliko ljudi za okroglimi mizami. Toda tukaj so vsi bili siti, nasmejani in zdravi. Zakaj? Ker so zajemali juho in z njo hranili druge, do katerih so segli. Vsi so dajali in vsi sprejemali – bili so v raju!

Ah, ta neoprijemljivost!

Včasih imam občutek, da z internetom, mobilnostjo, preobremenjenostjo z delom in hitenjem izgubljamo stik s tistimi konkretnimi ljudmi, ki nas lahko hranijo in mi njih. Na rokah imamo privezano predolgo žlico, prepričani, da nas ta “antena” povezuje s svetom, a z njo ne moremo seči do svojih ust — še manj pa do ust drugih ljudi.

Kaj ena žlica! Reklame so nas prepričale, da držimo v vsaki roki na stotine žlic — v obliki multifunkcijskih pametnih naprav. Aaaaa, ob preobilici žlic — pripomočkov za doseganje zadovoljstva — pozabljamo na zadovoljstvo samo: na hrano, odnose, ljubezen.

Najboljša je ljubezen brez sredstev, pripomočkov in okraskov. Kot pravi Duško Radović:

Za ljubezen so primerni: malo časa, nerodna mesta, tesnoba, vrsta otežujočih okoliščin. Takrat je ljubezen lepa, le takrat cveti. Več ko je časa in prostora in raznih drugih ugodnosti, bolj ljubezen gubi draž. Ljudje se nikjer tako ne sovražijo kot v velikih, lepo opremljenih in dobro ogrevanih stanovanjih.