“Ko me povabijo h kakšni revoluciji, jih najprej vprašam, ali imajo zastavo in ko rečejo, da imajo zastavo, vem, da to ni moja revolucija.”
Pred leti sem prebral ta citat južnoameriškega avtorja, a kasneje nisem mogel potrditi, da je to zares njegov citat, zato sem tu njegovo ime preskočil. Misel je vseeno takšna, da bi se z veseljem podpisal pod njo.
Po drugi strani vem, kako se gradi moč v družbi; vem, da so zastave, grbi in simboli tista zadnja stvar, ki za seboj potegne ultimativno identifikacijo. Zato včasih stopim pod kakšen simbol — npr. zdaj, ko pripravljamo akcijo Očistimo svet v enem dnevu, ki se bo zgodila 15. 9. 2018.
V knjigi Slovenija: navodila za uporabo pišem o tem, kako se gradi moč v družbi in navajam osem ključnih področij, na katerih se gradi moč. Zadnje področje so simboli — in ker je danes, 29. 6. 2017, v Ljubljani koncert Nosil bom rdečo zvezdo, sem se odločil deliti z zainteresiranimi bralci osem virov moči …
1. Vsaka skupina ljudi, zavedno ali nezavedno, vsakomur določi položaj. Kdor ima več moči oz. je na višjem rangu, lahko določa položaj zase in za druge; zrele skupine zlahka dopuščajo zrelim posameznikom več moči (privilegiran položaj), saj posamezniki tega zaupanja ne bodo zlorabljali.
2. Ko so določeni položaji, sledi gradnja komunikacije, pri čemer so ključni podatki. Nadzor na podatki, posebej prikrivanje in potvarjanje podatkov, lahko močno prevesi moč na stran tistega, ki drži nadzor v svojih rokah. Manipuliranje s podatki prinaša ogromno koristi, zato se mu je zelo težko upreti. S potvarjanjem podatkov si poskušamo izboljšati položaj v odnosu do drugih. Resnično globoko transparentnost je zelo težko gojiti, saj terja izredno visoko integriteto pri vseh vpletenih.
3. Motivacija za sodelovanje v skupini je v veliki meri pogojena s tem, kakšna je nagrada za to. Nagrade so tako snovne (denar, darila, olajšave, dodatki) kot nesnovne (moralne, učne, psiho-socialno ugodje (občutek pripadnosti, vzdušje, smisel, poslanstvo)). Upravljanje z nagrajevanjem je velika odgovornost, saj s tem vplivamo na vrednostni sistem in rangiranje tako rekoč vsega, kar sestavlja družbo.
4. Druga plat medalje je prisila, vključno s kaznimi in sankcijami. Če je prejšnja točka bila korenček, je ta palica. Če nam ne uspe normirati vedenja z nagradami, uporabimo prisilo, kajti nespoštovanje norm in dogovorov vnaša napetosti in razdor. Vse družbe poznajo različne oblike prisile k sledenju dogovorov in sankcioniranja neprimernih vedenj. Upravljanje s sredstvi prisile je višja moč od vsej navedenih doslej in je v mnogih družbah institucionalizirana (sodišča, policija, varnostniki, vojska).
5. Bolj ko se povečuje komplekstnost skupine, bolj se v njej oblikujejo zavezništva in mreže. Notranja in zunanja zavezništva (ali tudi nenačrtna »grupiranja«) ustvarjajo relacijsko moč, ki močno vpliva na skupino. Tukaj pridejo do izraza igre moči med podskupinami. Veze in poznanstva omogočajo posamezniku, da se izogne kazni, da si pridobi dodatne nagrade in podatke, da poviša svoj položaj. Gradnja politične moči v celoti temelji na učinkovitem pletenju zavezništev. Na tej točki je meja med čisto in umazano igro posebej tanka, saj se posameznik težko izogne skušnjavi, da pridobljeni rang ne uporabi za zvijače in osebno okoriščanje na škodo drugih.
6. Druga plat prejšnje točke je osebna moč. Posameznik z veliko osebno močjo neizogibno zaznamuje skupino, ji doda prepoznavnost, gmotno korist, zrelost ipd., zato je to referenčna moč. Osebna moč se gradi na vseh petih doslej naštetih točkah in na tem, kako jih posameznik uporablja. Ljudje od močnega posameznika pričakujejo več integritete, več etike, več odgovornosti – pri vodenju, h kateremu ga drugi prej ali slej povabijo. Če se v isti skupini znajde več osebnostno močnih, a kontrastno normiranih ljudi, bodo trenja neizogibna. Le z veliko zavedanja in discipline pri uporabi moči je možno ta trenja izgladiti in jih zasukati v prid skupine. V nasprotnem primeru lahko močni posamezniki oslabijo skupino ali privedejo do razdora.
7. V skupinah, v katerih je prisotne več kompleksnosti, se pojavijo vzvodi. Ti so lahko fizične ročice ali gumbi, s katerimi sprožimo varovalne mehanizme (npr. izstrelimo raketo na napadalca), ali pa preprosto načela »če – potem«, s katerimi se lahko zadeve premaknejo iz enega v drugo stanje. Ker je upravljanje z vzvodi velika odgovornost, posebej v skrajnih situacijah, mora tisti, ki drži v rokah določen vzvod, imeti visoko moralno in operativno integriteto. (Na primer vojak, ki drži ročico za izstrelitev rakete z atomsko bombo – in celo razjarjenemu generalu reče »ne«.) V primeru večjih sporov med ljudmi, je nadzor nad vzvodi nekaj, za kar si obe strani začneta zelo hitro prizadevati in se okrog njih spletejo največje bitke. Prav zato vzvode posebej močno varujemo.
8. Zadnja moč je nadzor nad pomeni in simboli. Identiteta skupine se gradi preko abstraktnih sporočil in podob, preko simbolov, ki izhajajo iz samopercepcije skupine in s katerimi se zato skupina identificira. Simbole in pomene, ki jih skupina tem simbolom pripisuje, si člani skupine navadno prilastijo na zelo globoki osebni ravni. Simbol odtisnemo na vzvod, da nas spominja v imenu česa vlečemo določene poteze. Simbol je povzetek vsega znoja, vseh bojev, vseh veselic, vseh sanj, ki jih člani skupine s pripadnostjo temu simbolu uresničujejo. Za te simbole so ljudje pripravljeni celo umreti.
Simboli so zato najvišji izraz moči. Navadno presegajo zdrav razum in se razvijajo iz iracionalne lojalnosti. To je, denimo, situacija, ko astronavt zapiči zastavo na Mesecu in so njegovi sodržavljani ponosni na to. Ali ko na protestu nekdo zažge zastavo neke države in vzbudi jezo množic. Ali ko se zavoljo karikature nekega verskega simbola goreči verniki razstrelijo pred uredništvom časopisa in umorijo deset novinarjev. Ta moč se izraža v vseh logotipih velikih podjetij, ki jih poznate. Simbol daje zavesti ljudi okvir mišjenja in delovanja.
Več v knjigi Slovenija: navodila za uporabo.
