Na obronkih gozda Tintin so živeli vrabec Grabec, sinička Tička, kos Štos in slavček Sobravček. Iz dneva v dan so tekmovali, kdo najbolj izvirno žvgoli.
Čiv čov, čiv čov! se je šopir vrabec Grabec.
Či či čo, či či čo! ni zaostajala sinička Tička.
Či čuj, či čuj! je poskakoval kos Štos.
Le slavčku Sobravčku se je zatikalo: Čiv … či čo, čov … či čuj!
Ostali so kar kolovratili z očmi.
Kos je čivknil: »Zakaj nas tako nerodno oponašaš?«
»Zapoj vendar nekaj izvirnega!« je vzkliknil vrabec.
Sinička se je namrščila: »Je to sploh žvrgolenje? Tvoje petje je za smetje!«
»Poskusi znova,« ga je opogumil vrabec Grabec.
»Čju čju vuč poč črrrr …« Slavček Sobravček je obupano sklonil glavo.
Poskusil je spet drugi dan. In tretji dan. Sedemnajstega dne so ga vrabec Grabec, sinička Tička in kos Štos nagnali globoko v temni gozd Tintin.
* * * * *
Večerilo se je že, ko je slavček zaslišal hukanje: »Huhuhuuuu, hohohoooo! Hohohoooo, huhuhuuuu!«
To je bila sova Modrova. Hukala je na istem drevesu, le vejo više.
»Živijo, jaz sem slavček Sobravček.«
»Jaz sem sova Modrova. Zakaj si tako žalosten?«
»Ker ne znam lepo peti, so me vrabec Grabec, sinička Tička in kos Štos pregnali sem. Pravijo, da jih še oponašati ne znam in da moram zapeti nekaj izvirnega.«
»Ah, saj niso nič boljši od tebe,« je odvrnila sova Modrova. »Vrabec Grabec je gobezdavec. Sinička Tička je tatička. Kos Štos ima debel ponos. Vsi trije so si svoje petje le sposodili.«
Sobravček je bil presenečen: »Oh! Kako je to mogoče, ko pa vsi pojejo tako lepo in prav posebno. Vrabec Grabec poje: Čiv čov, čiv čov. Sinička Tička poje: Či či čo, či či čo. Kos Štos pa: Či čuj, či čuj.«
»Pojdi z menoj!« je rekla sova in poletela še dlje v temni gozd.
* * * * *
Pristala je na drevesu ob jasici globoko, globoko v gozdu. V mraku je bilo vse popolnoma tiho. Le sapica je premikala lističe, da se je tu pa tam zaslišal tih zvok tin-tin.
Sova Modrova je zašepetala: »A slišiš?«
»Ničesar ne slišim,« je odvrnil slavček.
»Zato pa ne znaš peti. Da bi lahko dobro pel, moraš dobro poslušati.«
Slavček je bil zmeden: »Kaj pa naj bi poslušal?«
»Poslušaj to drevo, kako raste.«
Slavček je prislonil uho k steblu. Komaj slišni počasni zvoki so zazveneli: Beeeeev booooov, beeeeev booooov.
Sova je pojasnila: »Vrabec Grabec sploh ne ve, da oponaša ta zvok. Prisluhni še grmu.«
V grmu je bilo mravljišče. Slavček je zaslišal hitro utripanje: Titiko, titiko, titiko, titiko …
»To je zvok, ki ga oponaša sinička Tička,« je rekla sova Modrova.
»Zdaj se spustiva še na jaso. Prisluhni zemlji.«
Slavček je dolgo poslušal, dokler ni le zaslišal globokega zvenenja: Diiii duuuuv, diiii duuuuv.
»Aha, to je pa zvok, ki ga oponaša kos Štos,« je brž dojel.
»Tako je. Zapri oči in poskusi slišati nekaj izvirnega. Potem zapoj, kar slišiš.«
Slavček je zaprl oči in zaslišal obilo zvokov. Brž jih je začel oponašati: Čiv čo čuj … črrr črrr … čo čo čo …
Sova ga je opomnila: »Ne kar vse po vrsti! Sledi melodiji, ki ti zapoje v ušesih. Dobro poslušaj in jo ponovi.«
Sobravček je počasi vdihnil in poskusil znova: Čo čuj, čo čo, čiv čiv čiv, črr črr črr, či … toda sova Modrova ga je spet prekinila: »Pozabi na vrabca Grabca, siničko Tičko in kosa Štosa! Najlepše boš pel, ko boš pel samo zase. Poskusi znova: en, dva, tri … huu, huuu, huuuu!«
* * * * *
Slavček Sobravček je še enkrat prisluhnil. Zdaj je jasno slišal rasti vsa drevesa: Beeeeev booooov. Slišal je mravlje: titiko, titiko. Slišal je donenje zemlje: Diiii Duuuuv. In zraven množico drugih zvokov. Slišal je celo nemi tin-tin lističev v brezvetrju, po katerem je gozd dobil ime.
Takrat je zbral vse najsvetlejše zvoke in prvič zapel svojo prečudovito pesem: Črr črr črr črrr, čuj čuj, či čov, či či či čov, črr črr črr črr …
Slavček je hitro spoznal nove prijatelje. Najraje je pel zvečer, ker je takrat najbolje slišal tihe zvoke narave. Pel je za ves gozd, tudi za vrabca Grabca, siničko Tičko in kosa Štosa. V resnici pa ni pel za nikogar, saj je najlepše pel, ko je pel samo zase.
