Ko se bliža menjava desetice v letu starosti, je pravi čas za ozir v preteklost. Leto pred štiridesetim gledam nazaj in ugotavljam, da mi je surfanje drago že dvanajst let. Evo, vstopam v surfarsko puberteto in se sprašujem, če bo enako kot takrat davno …
Ko sem napolnil 12 let, so ven prišli Rogovi BMX-i. Najcenejšega rumenega sem dobil za rojstni dan. Kolo je bilo težko, okorno, belanca se je vedno znova razmajala, ampak ko se spomnim, kaj vse sem počel na njem, mi je kar toplo pri srcu (pa vesel sem, da sem še živ).
Zmogel sem se peljati neskončno daleč po zadnjem kolesu ali vzvratno, drvel sem po koreninastih poteh dol s Pohorja (brez amortizerjev!), skakal gor in dol čez stopnišča, se spuščal v bombne luknje v Betnavskem gozdu, da sem ven odletel daleeeeeč in visoooooko! Nisem zmogel vseh orto trikov kot profiji na okretnih nemških BMX-ih, ampak kot amater sem bil med drznejšimi. Verjetno ni kvadratnega centimetra na telesu, ki ne bi bil kdaj plav ali odgrnjen.
Veteran začetnik na windsurfu
Potem pa človek pri sedemindvajsetih letih naleti na windsurfing! Ko sem takrat gledal najstnike, mi je bilo brž jasno, da sem začel (pre)pozno in da enake mere drznosti pač ne morem več spraviti iz sebe kot takrat, ko sem jih imel dvanajst ali vsaj šestnajst. Kljub temu mi je surfanje hitro postalo zelo drago.
No, na začetku sicer še ni bilo drago, ker mi je opremo posojal sosed iz kampa. Bilo je poceni! Sprva sem se lomil na 135 litrskem BIC-u s šolskim jadrom, potem pa je nabavil neko 198 litrsko dilo z gredljem in zame takrat velikansko jadro (8 m2), s katerima sem prekrižaril Tarski zaliv podolgem in počez ter spoznal temelje surfanja.
Ko tega soseda ni bilo, sem si od drugega sposodil tisto prastaro 3,5 metre dolgo desko s trikotnim jadrom, si čez boke nadel predpotopni prsni trapez, da sem izgledal kot dete v posranih plenicah, in jadral ves dan! Že najmanjša »ovčka« je bila vabilo, ki se mu nisem mogel upreti. Ko je pihnilo nekoliko močneje, so prišla prva glisiranja. V surfarskem dnevniku se je takrat nabralo med 70 in 80 dni na leto – dostikrat ležernega surfanja, pa vendar. A ni bistvo surfanja – kaj surfanja, življenja – uživanje v tem, kar tisti hip počnemo?
Surfanje postaja vse bolj drago
Surfanje mi je postajalo vse bolj drago. Tudi zato, ker sem kmalu kupil prvo desko: plastično 135 l HyFly-ko, in prvi (rabljeni) jadri: 7,8 in 6,5 m2. Za tamkajšnje razmere, več kot primerno! Posebej pa za mojo raven znanja. A kmalu sem spoznal, da z več znanja užitki postanejo bolj zapleteni in tudi bolj zahtevni! Z glisiranjem v zankah in poskusi vodnega štarta so se odpirale nove razsežnosti, surfanje mi je postajalo resnično drago!
Ja, kmalu je bil nujen nakup manjše deske! Za petdeset tisočakov (tolarjev, jasno!) sem nabavil svojo prvo malo opremo: 100 l custom desko in dva riga (4,5 in 5,4 m2). Ne bi o predpotopni starosti opreme in stanju jader; ko je pihnila burja, sem surfal in užival!
Ne bi niti o tem, da nisem imel mere. Prvi daljši surfarski izlet me je popeljal na Pelješac. Ujel sem štiri zaporedne sanjske dneve, ko sem se vsak dan po sedem, osem ur podil po kanalu. Četrto noč sem obležal, a nisem mogel spati – že od samega dihanja me je bolel prsni koš.
Čas in svoboda
Zdaj vem, da bi z novejšo opremo užival še bolj in predvsem napredoval veliko hitreje in se manj namučil, po drugi strani pa vem tudi, da sta mi bila čas in svoboda takrat dosti pomembnejša kot denar, zato si nove opreme preprosto nisem imel s čim kupiti. A surfal sem več in strastneje kot kadar koli kasneje.
Prvič sem si zares novo desko in jadro privoščil pred osmimi leti. Očitno mi je surfanje takrat bilo že strašno drago, saj sem bil za opremo pripravljen odšteti več kot jurja (tokrat evrov). Dva in pol meseca bivanja na Portugalskem pomeni, da rabiš fajn opremo, a ne?
Atlantik vsekakor ni bil kot Tarski zaliv ali Šoderca! Kljub težavnim razmeram je bilo surfanje z novo (no, testno) 105 l desko in povsem novim 5,7 m2 jadrom kmalu poezija! Tudi na valovih sem se hitro znašel (ko sem se naučil prebiti čez shore-break). Domačinom se je moja deska sicer zdela gromozanska! A jaz se nisem dal. Raje sem užival na deski, ki sem jo imel, kot da bi se pustil prepričati, da bi pravzaprav moral trpeti, ker nisem imel primernejše.
Zahtevnost surfanja
No, po letu 2006 me je vendarle zaneslo tja, kamor nas surfarje pogosto zanese, ko se desetica v letih spremeni v trojko, in sicer v razdvojenost med surfaška hrepenenja in vsakdanjo realnost. Več in dalj časa ko delaš, več imaš denarja, boljšo opremo si lahko kupiš, toda časa za surfanje je manj, poti do spotov pa so vse daljše. Najhuje je to, da manj surfanja začne pomeniti tudi, da je še tisto surfanje vse bolj obremenjeno z vse večjimi zahtevami. Zahtevnost, o kateri pišem, ni težavnost surfanja, ampak težavnost surfarja.
Uživanje v čistem aktu drsenja po vodi z vetrom, vpreženim v dlani, zamenja godrnjanje nad refuli, nad chopom, nad trimom, nad smernikom, nad zankami, nad oseko, nad oblaki, nad gnečo na vodi, nad gnečo na obali, nad premajhnimi valovi, nad prevelikimi valovi, nad formulaši, nad začetniki, nad kajterji, nad peskom na plaži, nad skalami v vodi, nad turisti, penzionisti, otroki, ježi, meduzami, algami … najbolj pa nad nategi.
Pelješ se 200 kilometrov na zanesljivo napoved, po celem dnevu čakanja pa z dolgim nosom in nepresurfan nazaj domov. Ja, temu se v žargonu sočno reče: nateg.
Priljubljeno postane tudi godrnjanje nad premalo časa za surfanje, ugotavljati začnemo, da še veter ni več tak, kot je bil. Še najmanj se obregnemo ob to, da mi več nismo taki, kot smo bili.
Uživam v tem, kar je
Ja, nisem več tak, kot sem bil. A k sreči še živim svobodnjaško. K sreči uživam v res mnogih stvareh in ne le v surfanju, zato po daljšem surfarskem premoru nikoli ne doživljam abstinenčne krize. Žal pa tudi mene takrat, ko že grem surfat, skrivoma piči zoprni komar godrnjanja in se šele čez čas ujamem pri tem.
Takrat si rečem: »Hej hej! Relax! Uživaj v tem, kar je!«
Če ni vetra, si privoščim tekaško popoldne, plavam, naberem užitne divje rastline za večerjo, berem knjigo, žongliram, igram kitaro, napišem članek … da ne ostane le pri urah in urah čvekanja z drugimi, ki otožno čakajo na veter, nekako takole:
»Boš videl, čez pol ure bo pihnilo! Aladin kaže, da bo. Ampak Windguru je napovedal za dopoldne. Ma pusti Windguruja, Italijani na forumu pravijo, da bo popoldne! Kolega pravi, da v Puli že piha. Ah, kako je lahko Polajnar dal za danes rumeno zvezdico! Ej, se mi zdi, da vidim penice na odprtem! Jaz grem sestavit opremo … Kaj boš dal? Ma ne vem še. Ma bom raje še malo počakal … itd.«
Ko je, je!
V mislih se vrnem v tiste dni, ko sem iz kampa opazoval gladino morja in mi je že ena ovčka bila zadostno vabilo, ne pa kot zdaj – vsaj pet beaufortov! Vrnem se v tiste dni, ko mi je surfanje bilo drago, tudi ko je bilo poceni ali celo zastonj, čeprav ga še nisem tako dobro obvladal. Spomnim se, da to počnem, da bi užival, ne pa zato, da bi karkoli dokazal ali čemurkoli ustregel.
Surfanje je lahko kot kozarec vina, s katerim si polepšam kosilo, lahko pa je tudi kot steklenica, ki me začara, češ, brez nje ne morem živeti.
Da, surfanje je vse, kar potrebujem. Ko grem surfat, grem surfat. Če ni pravih razmer, delam kaj drugega. Potrebujem le surfanje, ne potrebujem balasta petičnih zahtev, godrnjanja, pogojevanja in nadutosti. Ko je veter, je veter, ko ga ni, ga pač ni. Takrat je nekaj drugega.
Leto pred štiridesetim vidim, da nekaj vedno je – nekaj dobrega! Kadar je to surfanje, zajamem ves veter, kar ga je, se zahvalim vodni gladini, da se mi tako voljno udinja, in si zašepetam: »Surfanje, ta hip – ta hip je to vse, kar potrebujem.«
Prelepo, hvala!
Prelepo, hvala!
When someone writes an piece of writing he/she keeps the thought of a user
in his/her brain that how a user can understand it.
Therefore that’s why this article is perfect. Thanks!
Our blog page on modern technology: Rosaria
When someone writes an piece of writing he/she keeps the thought of a user
in his/her brain that how a user can understand it.
Therefore that’s why this article is perfect. Thanks!
Our blog page on modern technology: Rosaria