Poskusi ustanovitve ekološke, ekovaške skupnosti nas spremljajo že kar nekaj let. Po obisku pobude v Sveti Trojici pri Lenartu me prevevajo različni občutki, ker vidim, s kako elementarnimi problemi se soočamo.
V naravi je skupnost nekaj samoumevnega, programiranega v najglobljo bit vsega, kar živi. Rastline poznajo različne sestoje, živali različne trope; podobno je vsaka posamična rastlina ali žival skupnost organov, tkiv in simbiotskih organizmov.
Človek je izgubil stik s čutom za svojo notranjo in zunanjo skupnost. Skladnost je razpadla tako med organi v njegovem telesu, kakor med njim kot celovito osebnostjo in drugimi osebnostmi okoli njega. Poskusi vzpostavljanja organsko delujočih skupnosti delujejo umetno, nesproščeno, predvsem zato, ker ne znamo poslušati — ne sebe, ne drugih, ne trenutne situacije, ne razmer, ne finih občutkov, ne znamenj, ne naključij …
Rešitev je stiska. V stiski postane vsak organizem kompakten, trpežen, odporen, žilav … stisne se k drugim in začne vzpostavljati čim gostejše povezave z vsem okrog sebe. Obilje ga pomehkuži, postane “samozadosten”, vendar obenem povsem odvisen od umetnih povezav, a la internet, mobitel, avto, letalo … Tako dobimo vpogled v širino sveta, ne vidimo pa pestrosti, ki nam je na dosegu roke.
Nepotrebne potrebščine so povsod okrog nas, mislimo, da so nujne. Kot npr. zobna pasta. Že dolgo nazaj sem pisal, da je nepotrebna, zdaj pa to potrjuje tudi stroka: http://www.siol.net/novice/zdravje/2011/11/zobne_paste.aspx
Vez z naravo je skupnost — ko si grem utrgat žvečno paličico in si z njo očistim zobe, vzpostavljam povezavo z nečim živim, povečujem trpežnost, sem čuječ, poslušam. Zobna pasta je le sveža, ker se na svežino navadim in navežem, občutek dejanske gladkosti zob pa zamenjam za lažljivi mentolov hlad.
Ko drgnem zobe z žvečno paličico, se zavedam vsakega zoba in vseh njih skupaj, skupnosti med njimi, njihove anatomije, dlesni, jezika, vsakega kvadratnega milimetra oblog. Tudi med zobmi je skupnost, to vidim, če do njih zavzamem pravo držo. Skupnost je povsod.
Kako naj ljudje, ki se ne zavedajo niti skupnosti lastnih zob, ker so to zavedanje prekrili s penečo se pasto, vzpostavijo skupnost z drugimi ljudmi? Mislim, da ne morejo. Zares. Organizirati se znamo, toda skupnost ne more biti organizacija. Skupnost je spontana, preprosta, organska. A znamo iti od dna? In do dna?
Do dna, do prafaktorjev človeške biti.
Za konec še malo šale iz ust Paula Mertona: “Vedno me osupnejo poročila o žrtvah letalske nesreče, ki so tako zmaličene, da jih je treba identificirati po njihovih zobeh. Le tega ne razumem — če ne vedo, kdo si, kako vedo, kdo je tvoj zobozdravnik?”
Zdravo Nara.
Se povsem strinjam, le s tem ne, da šele ZDAJ to potrjuje stroka. Naši paradontologi že lep čas to učijo, najbrž celo dlje kot je tvoj “dolgo nazaj”.
🙂 Kako lepo, da me vlečeš iz lupine subjektivnosti! Če sem prav danes prebral članek o tem, to še ne pomeni, da je stvar nova, res je. Uh, oh, ah … Postavlja pa se mi vprašanje, koliko zobozdravnikov bo pacijentom reklo, da je vseeno, ali uporabljajo pasto za zobe. Bi bilo zanimivo narediti anketo.
Zdravo!
Lep tekst na novo izkušnjo eko skupnosti. Res je nekaterim lahko stiska, predvsem pri teh ki bi investirali, tvegali s takšnim projektom. Tveganje je lahko enormno, ponavadi se že lahko zalomi na začetku. Eko skupnost ni za kogarkoli, kakor tudi ne duhovna skupnost. Premagati sebičen pogled, izuriti umetnost dajanja, se učiti, brezpogojno ljubiti, ostat zvest sebi, delovanje na najboljši možen način, zaupati, potrpeti …
Sam sem rabil leta, da sem bil sploh “zmožen” za takšno poslanstvo, to se ne da takoj “priučiti” … morda na obroke, korak za korakom. Čim več biti v stiku z naravo, se družiti, peti, veseliti se kot otroci, skupaj delovati čim več, se spoznavati … morda celo še iti vase in vse to čutiti na ravni duše.
gut, pa srečno!