Nedavno sem bil na GTV, zdaj še v Ekomagazinu, naslednjo soboto lahko berete moj prvi dnevnik v Sobotni prilogi Dela, pa par člankov bo tudi v posebni izdaji Jane. Pa še več bo, ampak ne vem točno kdaj …
A prihajajo boljši časi za sonaravnost? Tisti, ki se trudimo živeti koliko toliko bliže naravi in najdemo užitke v preprostosti, smo medijsko vse bolj opaženi. Nisem puščavnik, čeprav živim v le blago ukročeni divjini. Z mojega zornega kota je največja puščava tam sredi pregretega betonskega mravljišča.
Vedno bolj razumem vse tiste pisatelje in filozofe, ki so se nekoliko odmaknili od sveta, da bi ga bolje videli in da bi mu potem služili kot zrcalo. Morda je tak odmik nagonsko dejanje, ki osmišlja obe strani. Večja ko je civilizacija, dlje se mora (veliki) človek odmakniti, da bi družba v njem zmogla zaobsegeči svoj celoten odsev. Obenem mora ta človek ostati del družbe, gojiti in celo spodbujati obojestransko komunikacijo in učenje – z distance, ampak brez zavračanja. Če smo ozkogledi, utegnemo pomisliti, da nima družba od takega človeka nobene koristi. Toda brez njega skupnost ljudi izgubi smer in smisel.
Nič čudnega, da je vse več ljudi pripravljenih pogoltniti tudi nekaj naravne krutosti, saj se v primerjavi s civilizacijsko brezlavo gonjo narava zdi vendarle bolj obvladljiva in prijazna.
