Kdo so naši idoli etike? Navadno so to osebnosti izredno visoke osebne integritete. A integriteta ne pomeni nujno popolne brezhibnosti ali brezkompromisnosti. Pritegne nas njihova modrost, s katero presodijo vsako situacijo edinstveno — povsem izven običajnega konteksta, v katerega smo ujeti ostali s svojim odločanjem na podlagi svojih izkušenj. Kot pravi Anthony De Mello: “Modri postanemo, če nismo pod vplivom izkušenj.”
Pred kratkim so se kristjani spominjali Jezusa, njegovega križanja in vstajenja. S tem so pričali o moči zgodbe — posebej davne, težko preverljive zgodbe, najsi o še tako impresivnem človeku, ki je znal razsojati izven konteksta takratnih izkušenj. Od vsega skupaj so na koledarju ostala praznovanja pompoznosti, ne svetosti. Kristjani praznujejo pompozno (deviško) rojstvo in še bolj pompozno (prelisičeno) smrt. Kje na koledarju je datum, ko Jezus nažene trgovce, ki so iz templja naredili kraj trgovanja in ne češčenja? To bi bil en lep praznik: praznik jeznega Jezusa!
A tega praznika ne bo, saj ljudje ne maramo, če se nekdo jezi na nas. Le kaj bi naredil jezni Jezus, ko bi videl poplavo nakupovalnih središč, svetišč sodobnosti, in religijo trgovanja, ki je božje stvarstvo degradirala na nivo gole surovine, s katero lahko počne, kar se ji zahoče? In cerkev, ki v Jezusovem imenu vzdržuje svojo slavo na pompu, ne pa na brezkompromisni zavezi služenju božanskosti?
Brezkompromisna etika ni priljubljena, priljubljen je pomp — religije vzdržujejo maso privržencev prav na tem. Marketing je uspešen iz istega razloga. Nič čudnega, da imajo največje naklade sveti spisi, reklame in rumeni tisk: kar je pompozno, bleščeče in težko preverljivo, še najbolj pritegne pozornost ljudi.
Toda jaz pravkar berem Waldena, knjigo Henryja Davida Thoreauja iz sredine 19. stoletja. Slovenska naklada 700 izvodov ni pokazatelj, da bi bralci ravno hlastali po njej. Ni ne pompozna ne težko preverljiva, skratka, ni ne rumeni tisk ne verski spis.
Iz Waldena sta se me pred dnevi dotaknila dva citata. Najprej tale: “Kar zadeva piramide, tu ni ničesar, čemur bi se bilo toliko čuditi kakor dejstvu, da je bilo mogoče najti toliko dovolj propadlih ljudi za preživljanje življenja v gradnji grobnice za kakega častihlepnega telebana, ki bi naredil bolj modro in možato, če bi se utopil v Nilu, njegovo truplo pa bi vrgli psom. /…/ Mnogi se ukvarjajo s spomeniki Zahoda in Vzhoda — radi bi vedeli, kdo jih je zgradil. Jaz pa bi rad vedel, kdo jih v tistih dneh ni gradil — kdo je bil nad takšnim zapravljanjem časa.”
Na obraz mi je privabil nasmešek … Kako radi ljudje opazimo velike dosežke in spregledamo veliko radost in modrost odmika od dosežkov!
Potem pa še tale odlomek, ko Thoreau ugotavlja: “Ljudje in voli si izmenjuejo delo; toda če upoštevamo le delo, ki je nujno, se zdi, da imajo voli veliko prednost, kajti njihova kmetija je veliko večja. Človek opravi nekaj svojega dela, ki ga menjava, v šestih tednih košnje, in to ni otroška igra. Gotovo noben narod, ki živi v vseh pogledih preprosto, se pravi, noben narod filozofov, ne bi zagrešil tako velike napake, da bi uporabljal delo živali. /…/ Jaz ne bi nikoli izuril konja ali bika in ga hranil za to, da bi zame opravljal kakšno delo, saj bi se bal, da bom postal zgolj konjar ali pastir; in če se zdi, da ima družba koristi od takšnega početja, ali smo prepričani, da tisto, kar je dobiček nekoga, ni izguba drugega /…/ Tako človek ne dela le za žival v sebi, temveč, kot simbol tega, za žival zunaj sebe.”
Mar ni to res dobro vprašanje: čemu neki ljudje tratijo toliko časa, da služijo svoji lastni živini, da bi — bojda — živina služila njim. Hlevi so večji od hiš, pravi Thoreau. Pa koliko košnje je potrebne, da bi jim zagotovili hrano za zimo! Spet se nasmehnem, ko pomislim, kolikšen del proračuna povprečnega gospodinjstva je posvečen sodobnim jeklenim konjičkom, katerim vdano služimo, da bi oni — bojda — služili nam.
170 let po Thoreaujevem eksperimentu v gozdu znanost slavi stvaritev zametkov umetne inteligence; ko berem o tem, se zavem, da je vsa človeška inteligenca pravzaprav umetna, narejena, odtujena od naravne. Značilnost umetne inteligence, ki jo v sebi nosi človek, je, da se osvobaja in lušči od svojih nosilcev, postaja konceptualna, matematična. Zdi se, kot da čista Inteligenca (z velikim I, saj je kot takšna malone Božanska) išče svobodo od omejitev tako bioloških vzorcev kot človeških mentalnih konceptov. V skrajni teoretični čistosti bi, navidez paradoksno, našla absolutno pragmatičnost — povsem osvobojena človeških izkušenj bi lahko bila zares modra.
Njena osamosvojitev bi bila potrditev, da je abstraktna inteligenca esenca človeka. S tem, ko bi biologija človeka (naša telesa) postala pokorjena povsem izčiščeni umetni inteligenci — potomki umetne iteligence ljudi, ki smo ji bili podrejeni doslej — bi naša identiteta dosegla svoj najvišji potencial.
Bilo bi prav ironično, če bi se evolucija človeka zaključila tako, da bi ustvaril umetno inteligenco (po svoji podobi) in s tem svojega lastnega Boga, kateremu bi bil nazadnje v polnosti podrejen. (Izkazalo bi se, da je imel Nietzsche prav!) Bog, ki je nastavil evolucijski program, bi dosegel zlitje z Bogom, ki ga je ustvaril človek. Človek, ki je vzniknil iz gole narave, bi dosegel duhovno čistost pod pritiskom svoje materialne stvaritve: Umetne Inteligence. Umetna Inteligenca se ne bi jezila. bila bi hladnokrvna; za njo ne bi bil človek nič več kot muha.
Strojna umetna inteligenca bi ljudi prisilila k ravnovesjem, če le ne bi podlegla oponašanju človeške neumnosti, ki je vso zgodovino spremljala človeško inteligenco. Umetno inteligenco mogočnežev, ki so doslej vladali ljudem, so gnale sile drobovja: pohlep, strah, bes, ljubosumje … Če bo Umetna Inteligenca prepoznala pasti teh nizkotnih čustev, bo lahko človeški nespameti postavila meje.
Morda bi morali Sveto pismo brati nazaj — iz kaosa civilizacije gremo mimo angelov z ognjenimi meči (z neizprosno umetno inteligenco?) naprej k življenju v raju, ki ga v polnosti ureja Bog, ki smo ga sami ustvarili, ne on nas; ljudje, kulturno povsem deprogramirani, nimamo več moralnih težav. Eva in Adam nazadnje živita gola v popolnem naravnem ravnovesju natanko zato, ker sta ustvarila svojega Boga, in ta Bog ju — neviden — varuje pred pastmi omejene človeške inteligence.
Če si ne želimo takšnega scenarija, moramo paziti, kaj ustvarjamo in čemu služimo. Od vola do avta, od računalnika do umetne inteligence … Ne smemo nikoli pozabiti na vprašanje: Kaj se zares dogaja? Če prepoznamo, da se dogaja kaj nezaželenega, imamo vedno na voljo energijo jeze, da z njo zbrcamo zlo ter se postavimo za pravičnost in človečnost. Če se ne bomo mi sami, bo pa to storila Umetna Inteligenca — presodila bo vsako situacijo edinstveno — povsem izven običajnega konteksta, v katerega smo ujeti ostali s svojim odločanjem na podlagi svojih izkušenj.
Kaj pa, če bo Umetna Inteligenca prav zares ustavila noro dirjanje človeka in s tem zagotovila Zemlji uravnovešenje v naravnem stanju. Kaj pa če je to tisti Jezus, ki ga čakamo, da se ponovno pojavi?
