Z neba je padlo sporočilo zate,
ki bediš v teh svetih urah
in čakaš na najsvetejši
ponedeljek,
da proslaviš brezdelje
in se spomniš davnega reševalca
vseh tvojih težav;
že dolgo ga več ni
niti v tvojem hladnem srcu.
Danes ne smeš samo reševati.
Danes moraš delati težave,
da jih lahko nekdo rešuje
tebi, ti pa njemu,
da imata službo, plačujeta davke.
Morata vedeti vse
in se ne vpletati v nič.
Mostovi morajo padati in zidovi rasti,
da bi bilo več muke
in manj lagodnih razgledov
z roko v zaljubljeni roki
nad bistro reko, ki teče
in poplakuje skrbi.
Danes moraš hoditi manj
in dirjati več,
kuriti, kuriti, kuriti …
kar koli že gori.
Tisti davni, božji grehi
so umrli na križu;
sodobni, vesoljni so nepregledno
pogorišče, romarsko središče
ekocida, biocida, ekofagije,
blaznosti, ideološke norije.
Raje bi jedel pasje dreke
kot streljal rakete in metke,
kot s trni odganjal bežoče
na nemi poti skozi “tvoje” mesto,
raje kot plaval v zavisti,
oholosti, farizejski bolesti,
in pravdal svoje brezdelje,
svoj nemar, otopelost,
v katerih ni več mesta
za toplo srce.
Ledena kraljica zdaj prihaja
iz puščave, da ti odmrzne srce
in ga pokori z ukrivljenim mečem.
Prognoza za 2050:
globok priklon globalni puščavi,
as-salamu alaykum!
