Modrec vidi več z dna vodnjaka kot tepec z vrha planine.

Učitelj si šele takrat, ko se na lastnem predavanju naučiš več kot vsi učenci.

Take misli se mi vrtijo po glavi te dni …

Kadar poučujem vedno iste teme, ne maram pasti v rutino ponavljanja istih stavkov ob istih fotografijah isti (pasivni) publiki. Zato je moj niz oktobrskih predavanj, čeprav je potekal pod enim naslovom, vsakič izpadel drugače. Predvsem sem se vsakič ogromno naučil. Na predavanjih in ob njih.

Na primer …

Bistvo besede “vrednote” je “spraviti v red note“. Da lahko cenim in ocenim vrednote, je nujen posluh za harmonijo, simfonijo, uglašenost. Če pametujem o vrednotah, čeprav nimam posluha zanje, sem kot daltonist, ki razglablja o barvnih odtenkih na Groharjevem Sejalcu.

Vreliščna točka je točka, ko se negibna voda (naš duh) zgane do brbotanja (akcije)! Za spremembo agregatnega stanja vode, je potrebna toplota, za spremembo “agregatnega stanja” družbenih vrednot, je potrebna empatija (družbena “toplota”).

V smeri vrelišča me je zganila misel, da se moramo naučiti obvladati “pragove”. Prag je tisto, kar moramo preseči, da kaj dejansko naredimo, dosežemo. Obenem pa tudi nekaj, kar si moramo znati (in upati!) postaviti, da ustavimo “škodljivce”. Skratka: družba je zdrava, ko postavlja meje škodljivemu in odpira meje koristnemu. V odnosu do koga? Do narave, ljudi, življenja … do sebe, do nas.

Da bi vedeli, kako naprej, moramo dognati, kaj sploh hočemo. Kdaj ste se nazadnje vprašali: Kaj je ideal človeškega bivanja? Kdaj so si to vprašanje zastavili politiki, gospodarstveniki, znanstveniki? Kako bi se odzvali predsedniški kanditati, če bi jim postavili to vprašanje? Ali bi bil odgovor kaj več kot ponavljanje zlizanih fraz o razvoju in napredku?

Kakor gneča predmetov utesni prostor, tako gneča odgovorov utesni rešitev. Povrhu vsega se odgovori pogosto izkažejo za zmotne domneve ali lažne obljube.

Na predavanju v Ljubljani smo — sede v učilnici, zasičeni z mizami — ugotovili, da smo se prav zaradi miz nesposobni dogovoriti, kaj sploh hočemo. Šele po zelo stresnem procesu usklajevanja smo ustvarili krog (brez miz!), v katerem smo se počutili dobro in smo se lahko kakovostno pogovarjali. Nekdo je pripomnil, da v siceršnjem življenju ni nič drugače — v družbenem prostoru je preveč ovir, da bi se sploh lahko kakovostno in demokratično pogovarjali. Utesnjeni smo med okornimi “stoli” in masivnimi “mizami”, ki jih je sila težko premakniti in ustvariti odprt prostor za smiselno in povezano družbeno dejavnost.

Namesto, da bi sami upravljali s svojim življenjem, sedimo na fiksnem stolu kot potniki na avtobusu. Nad voznikovo kabino pa z rumenimi črkami piše: Prepovedan pogovor z voznikom!

Da bi začutili osebno vrednost, si moramo znati pokoriti lastno moči — a jo tudi v polnosti izraziti! Ljudje, ki ne znajo začutiti lastne moči, jo zlorabljajo — bodisi sebe pretirano poveličujejo ali ponižujejo (včasih celo oboje). Nezrelo močni ljudje dokazujejo svojo moč s poniževanjem drugih; nezrelo šibki ponižujejo sebe. Zrelost moči je predpogoj za “skupnostno”, povezano družbo, v kateri ni nasilja.

Ko veste, kaj delate, ne potrebujete podpisa, da bi kaj dosegli. Ko se kot umetna oseba borite proti umetnemu sistemu, ga v resnici podpirate. Peticije, referendumi, volitve … samo utrjujejo vašo izumetničenost, ne krepijo vaše človeške in človečne moči. Podpis na dokumentu je priznanje, da predajate lastno moč zunanjim umetnim subjektom.

Po vsakem dogodku se prileže proslavljanje! Kaj pa je bistvo proslavljanja? Bistvo je individualno zadovoljstvo v krogu ljudi, srečanje s pogledom drugih brez zadrege, sposobnost zavedanja, od kod prihaja zadovoljstvo (in nezadovoljstvo, če ga kje začutimo), čutenje moči, lepote, spoštovanja in empatije. Ko proslavljam, se zavedam, da sem zdaj več, kot sem bil prej.

Sem več, to vidim in vem, obenem pa ostajam ponižen, ker vem tudi, kako majhen sem v resnici.

Drži oboje: da si bedak, dokler ne veš, da si bedak, in da si učitelj, dokler ne veš, da si učitelj.

Ko zdaj razmislim o vsem, je zame najpomembnejši nauk, da bi si moral nauke beležiti sproti, da jih ne pozabim. John Maxwell je nekoč dejal, da kopice idej, vredne milijone, splaknemo v mentalni WC, samo zato, ker si jih ne zapišemo. Po novembrskih predavanjih si bom vsekakor beležil več (in spoznanja delil s svetom).